MOJE (SOLO) MATERINJENJE

Od nekdaj sem oboževala otroke in sem si (verjetno tudi zaradi tega) materinstvo vedno predstavljala kot nekaj čarobnega, čudovitega, izpopolnjujočega. No, prišlo je življenje. Po spletu okoliščin sem postala solo mami. In ne pravim, da materinstvo ni čudovito, je pa res, da se zdaj bolj zavedam, zakaj je starševstvo naloga dveh. Res je, da je velikokrat naporno in izčrpajoče, a hkrati še vedno čarobno. Materinstvo jemljem kot blagoslov – malo, nebogljeno bitje mi je bilo zaupano v oskrbo, da jo pripravim za samostojno življenje. 

Zatorej imajo pri meni posebno mesto mamice samohranilke, pa seveda mamice nasploh. Izzivi materinstva in izzivi, ki jih s sabo prinesejo otroci so mi poznani. Veliko iz teorije in vedno več tudi iz prakse.

Vabljena, da se mi na poti (solo) materinstva pridružiš tudi ti. Pa naj bo to po nasvet, po občutek razumljenosti, ali pa mogoče po navdih. Nenazadnje pogosto mislimo, da smo v tem same, ko pa preberemo misli/izkušnje kakšne druge mamice, ugotovimo, da smo vse na istem. 😅🤷‍♀️