Ura je bila pol 6 zjutraj, ko sem začutila prvi krč.. nič drastičnega, zato mu nisem dajala prevelike pozornosti. Zaspala sem nazaj. Čez nekaj časa se ponovi. Vstanem in grem na stranišče. Na papirju zagledam rahlo rožnato sled.
Nasmehnila sem se in sama sebi (oziroma dojenčici) na glas rekla: “Torej se bova danes res spoznali?” *
Grem nazaj v posteljo, ampak zaspala nisem več. Čeprav nisem vedela ali je to resnično začetek poroda ali samo “lažni alarm” sem v sebi čutila neko navdušenje, ki mi ni pustilo spati.
Ko so se začeli močnejši krči, sem si prenesla aplikacijo za beleženje popadkov.. Že od samega začetka je bilo med njimi največ 15 minut.
Šla sem se stuširat in umit lase, nato pa sem počasi začela pripravljati stvari za odhod. Med pripravo sem svoji douli Marini sporočila, da se je porod (najbrš) začel.
Hodila sem sem in tja po hiši in predihavala valovanja. Včasih nisem niti vedela ali se je začel že nov popadek ali še niti prejšnjega ni bilo konec. Stopnjevalo se je. Na trenutke me je prešinilo “Jaz tega ne bom zmogla.”
Da bi si nabrala energije za porod, sem imela za zajtrk vmešana jajca, vendar nisem uspela pojesti veliko, saj mi je vmesno valovanje vzelo apetit.
Ker sem imela do porodnišnice dobro uro in pol vožnje, je bilo treba iti na pot. Zunaj je bila tisto dopoldne prava zimska idila – sonce in vsaj pol metra snega pred hišo. Mislim, da nikoli ne bom pozabila kako čudovito vreme je bilo takrat, čeprav mi je še danes žal, da se v tistem hipu nisem spomnila, da bi pred odhodom od doma posnela še zadnjo fotografijo s trebuščkom. Res bi bil to lep spomin.
Vožnja je bila precej naporna. Sedeti nisem mogla, zato sem se sezula in klečala na sedežu, obrnjena nazaj. En trenutek me je zeblo, že naslednjega me je oblivala vročina. Spomnim se, da me je izredno motil radio in govorjenje.
Čelo sem naslonila na naslonjalo. Globoko sem vdihnila skozi nos in z nizkim tonom, ki je sam od sebe prišel skozi usta, izdihnila.. S ponavljanjem tega, sem padla v svoj svet. Popadki so bili nakoncu že tako pogosti, da nisem imela vmes nič počitka.
Prispela sem do porodnišnice Ptuj, kjer sem imela občutek, da bo punčka kar padla ven. No, ni bilo tako. Z izpolnjevanjem vse birokracije sem izgubila fokus nase, popadki so postali redkejši kot prej v avtu.
Po pregledu je babica ugotovila, da sem odprta že 8cm in pol, zato sem šla direktno v porodno sobo. Z mamo se nama je v kratkem pridružila še doula Marina.
Babica Barbara je poleg materinske knjižice videla, da imam napisan porodni načrt. Najprej ga je potiho prebrala sama, nato pa je na glas šla čez posamezne točke, da je vključila tudi mene. Skoraj pri vseh točkah se je delo porodnišnice skladalo z mojimi željami, za kar sem bila neizmerno hvaležna.
Prosila sem za uporabo prenosnega CTG-ja, ker ležati nikakor nisem mogla.
Želela sem si čim bolj naraven porod, zato sem zavrnila kakršna koli protibolečinska sredstva, prav tako nisem dovolila, da bi predrli plodove ovoje. Menjala sem položaje, da sem punčki omogočila čim več prostora za spust v porodni kanal (vmes se spomnim, da mi je doula pela pesem Mamalie), dokler ni bil čas za iztis.
Ker sem fizično šibkejše sorte, sem imela pri njem malo izziva. Zaradi tega se je punčka večkrat pomaknila po porodnem kanalu dol in se vrnila nazaj višje. Motivacija je malce padla, popadki so postali redkejši in šibkejši.
V živo se spomnim besed zdravnice, ki je rekla: “Punca.. nobena od nas tu v sobi ne more roditi namesto tebe. Rodila boš, ko se boš ti sama za to odločila.” Ali je tak stavek primerna spodbuda ali ne, naj presodi vsak pri sebi. Moj odgovor je bil samo: “Kaj naj še naredim? Res se trudim.” V takih trenutkih, sem bila neskončno hvaležna za Marino. Samo pogledala sem jo in ona mi je s svojimi velikimi učkami in rahlim nasmehom pokimala, da je vse v redu. Njena mirnost in nežnost ter podpora so bile ključne, da nisem padla v paniko. Zaupala sem in se prepustila.
Na tej točki sem bila na vseh štirih, kasneje pa sem se premaknila na bok. Marina me je parkrat spodbudila, če bi mogoče poskusila iti v počep, vendar nisem našla moči, da bi vstajala iz postelje, zato je bil moj odgovor vedno: “Samo enega še tako.”
No, to je edina stvar, katero bi pri porodu spremenila, poslušala bi Marino in šla v počep. Verjamem, da bi bila punčka rojena (še) hitreje, sebi pa bi verjetno prihranila raztrganino.
Ko se je glavica končno okronala, me je Marina spodbudila, naj se je dotaknem. S prsti sem potipala in občutila njene mokre laske. To mi je dalo nov zagon.
Ne spomnim se koliko potiskov sem po tem še imela, vem le, da sem “kar naenkrat” dobila punčko na svoj trebuh.
Odleglo mi je, objela sem jo in stisnila k sebi s hvaležnostjo, da je tu in po licih so začele teči solze. Pridružila se mi je mami, ki naju je obedve objela in me poljubila na čelo. S solznimi očmi in tresočim glasom je potiho rekla: “Nina, bravo. Zdaj si mamica.”
Porodila se je še posteljica in svojo punčko sem lahko dobila više na prsa. Babico sem prosila, da s prerezom popkovine počaka dokler le lahko. Vmes sem dobila par notranjih šivov in neko zdravilo zaradi večje izgube krvi.
Na mojo prošnjo je babica počakala s tehtanjem in merjenjem skoraj celo uro. Želela sem, da so prvi trenutki samo najini. Nisem mogla verjeti kaj se je pravkar zgodilo. Božala sem jo po ličkah, se stiskala k njej in jo občudovala.
Marina mi je po nekem času pomagala pristaviti dojenčico k prsim. Hmmm.. precej smešen, nepoznan občutek je to sesanje. Punca je pokazala interes, kar me je zelo razveselilo.
Po skoraj uri, je babica vzela dojenčico, da jo stehta, izmeri itd.. ko sem jo dobila nazaj pa sva jo skupaj z Marino ponovno pristavili. Pokazala mi je, na kaj moram biti pozorna, ko jo pristavljam, povedala par zanimivosti ter naju z mamo podučila o moji prehrani po porodu (kaj spodbuja nastajanje mleka, kaj lahko otroku povzroča težave ipd).
Po vsem tem, je prišel čas, ko se je Marina morala vrniti k svoji družini. Odšla je. In ne dolgo za njo se je poslovila tudi mami, midve s punčko pa sva bili premeščeni na oddelek…
* ta replika je bila odziv na to, da sem si njeno rojstvo dobesedno zmanifestirala prejšnji večer.
