Velikokrat v vsakdanjem življenju opazujem otroke, starše in njihove odnose…
Ne, da bi koga ocenjevala ali obtoževala, saj vedno zagovarjam dejstvo, da vsak starš svojemu otroku daje največ, kar v danem trenutku sam zmore. Ali je to dobro ali slabo je odvisno od tega, kaj je starš tudi v svojem otroštvu dobival; seveda je z zavestnim delom na sebi možno to spremeniti, ampak pustimo to.
Več na to temo si lahko prebereš v objavi Kaj imata skupnega vzgoja in osebna rast?
Mati otroka sicer rodi, otrok pa je tisti, ki se razvije v človeka
Naj na tem mestu navedem besede iz knjige Srkajoči um, ki čudovito opišejo moč otroka. Maria Montessori pravi: “Novorojenček razpolaga z veliko večjimi močmi, kot si navadno mislimo. Ob rojstvu je psihološko gledano nič. Njegov um ne more niti koordinirano gibati svojega telesa, z nemočnimi udi ne more narediti ničesar. Ne more govoriti, čeprav vidi, kaj se dogaja okoli njega. In vendar sčasoma otrok shodi, spregovori in napreduje od enega uspeha do drugega, dokler ne postane človek v vsej veličini telesnih in duševnih darov. Tako se odprejo vrata kraljevski resnici: otrok ni nedejavno bitje, ki vse, kar lahko stori, dolguje nam. Otrok ni prazna posoda, ki jo moramo napolniti. Ne, otrok je tisti, ki zraste v odraslega in ni ga človeka, ki se ne bi razvil iz otroka, kar je vsak od nas nekoč bil..” nato pa nadaljuje: “Včasih smo rekli, da je mati tista, ki oblikuje otroka, saj ga ona uči hoditi in govoriti. Ampak ničesar od tega pravzaprav ne naredi mati. Vse je dosežek otroka. Mati otroka sicer rodi, otrok pa je tisti, ki se razvije v človeka.”
Ne bi se mogla bolj strinjati z njenimi besedami. Velikokrat slišim starše, ki tako ponižujoče, posmehovalno in manjvredno govorijo o svojih otrocih, češ: “Saj še ne razume, kaj govorim.” ali “Tega še ne moreš, ker si še otrok” ali pa vpričo njih govorijo “Grozen je. Nič ne posluša. Vse dela narobe” ipd…
Ko slišim take izjave staršev, me dobesedno zaboli srce. Ker sem velik empat, čutim bolečino in nemoč, ki jo v tistem trenutku doživljajo otroci, četudi se odraslim zdi, da otrok ne razume, da se pogovarjajo o njem. Otroci razumejo. Otroci čutijo. Bolj kot si mi lahko mislimo. In take izjave staršev za vedno ostanejo v otrokovi podzavesti.
Otroke vzgajamo “po svoje” in jim ne dovolimo biti samostojne osebe
Res je, da smo mi odrasli in je otrok odvisen od nas, a kljub dobrim namenom smo pogosto prav mi tisti, ki otroka ovirajo na poti k oblikovanju osebnosti. In ja, vem.. Marsikomu se ob tej misli vklopijo plazilski možgani in se začne braniti, v smislu: “On je samo otrok, jaz skrbim zanj, zato bo delal tako kot bom jaz rekel.” ali pa “Se mora navaditi na življenje, nikoli ne bo vse po njegovo” ipd. Otroke vkalupljamo v svoje vzorce in navade, nato pa se čudimo, da postanejo naša kopija v dobrih in “manj dobrih” lastnostih.
Otrokom ne dovolimo razmišljati s svojo glavo in sprejemati odločitev za svoje življenje
Učimo jih, da mi vemo najboljše zanje in da mora biti po naše. Na koncu, ko so starejši, pa od njih pričakujemo, da bodo samostojni. Od kod? Če smo celo njihovo otroštvo mi tisti, ki “vemo najboljše”.
Premalo se zavedamo otrokove moči
Nanj gledamo kot na nebogljeno bitje, ki ga moramo usmerjati, voditi in oblikovati po svoji viziji. Na žalost pa je ta “naša vizija” produkt naših vzorcev in prepričanj, ki smo jih ponotranjili mi kot otroci. Če, za lažje razumevanje napisanega, dodam primer: Oče, ki je bil kot otrok večkrat tepen, bo najverjetneje (razen, če je,preden je postal starš, že zavestno delal na sebi) tudi svojega otroka vzgajal z udarci, saj mu je to domače, znano in skozi njegove oči “pravilno”.
Upam in zaupam, da se družba prebuja, da so starši čedalje bolj zavestni pri vzgoji. Veliko je že povedanega in napisanega na to temo. Veliko je že predavanj in izobraževanj za pomoč pri osebni rasti. Sploh pa se mi zdi to pomembno za osebe, ki se odločajo za otroka.
Dajmo biti odgovorni. Najprej zase, da bomo lahko potem za otroka.
