Kakorkoli gledano, so otroci od odraslih odvisni.. sploh v prvih letih življenja.
Pa vendar, če se starši zavedajo, da niso vodje otrokovega razvoja, ampak le pomočniki na poti gradnje nove osebnosti, lahko to spremeni dejstvo, na kakšen način vstopajo v vlogo starša ali skrbnika.
Prva, glavna in najosnovnejša naloga odraslih je, da otroku zagotavljajo ljubeče, varno, razumevajoče in spodbudno okolje.. Po mojem mnenju je pravica vsakega otroka, da se v domačem okolju počuti ljubljen, varen, da ima občutek, da je viden, slišan in da je pomemben.
Žalosti me, ko vidim družine, v katerih je otrok spregledan, družine, v katerih starši svojim otrokom ne posvečajo svojega časa in ljubezni ter jim s tem dajejo občutek, da niso pomembni..
Tu je nekaj načinov, kako lahko karseda dobro pomagamo svojemu otroku, da izgradi sebe in svojo osebnost ter se razvije v samostojno in odgovorno osebo.
NAČINI KAKO LAHKO STARŠI OTROKA PRAVILNO PODPREJO V ŽIVLJENJU
ZAGOTOVITE PRIMERNO OKOLJE
Starši naj bi otroku zagotavljali primerno okolje za njegov razvoj.. V mislih imam tako fizično kot učno okolje.
Hiša/stanovanje naj bo opremljeno s pohištvom in pripomočki v otrokovi velikosti, če ne gre drugače pa naše odraslo pohištvo prilagodimo na način, da ga bo lahko uporabljal tudi otrok.
Na primer: V kopalnici namenimo en del, v katerem bo postavljena kahlica za otroka, skupaj s knjigami, ki bodo olajšale njegove prve obiske kahlice in sedenje na njej; obešalnik za brisačko pritrdimo na njegovo višino; zagotovimo mu pručko, da bo zmogel splezati do umivalnika in ogledala; v primeru, da živimo v manjšem stanovanju z majhno kopalnico, je dovolj, da mu zagotovimo nastavek za navadno straniščno školjko in pručko, da bo lahko čim bolj samostojno uporabljal stranišče. Takšne prilagoditve so precej preproste, kajne?
UČNO OKOLJE
Da mu zagotovimo ustrezno učno okolje, je potrebno, da odrasla oseba, ki sledi otrokovemu razvoju, otroka opazuje in preko tega ugotavlja otrokova zanimanja, interese in potrebe. Posledično, bo otrok z lahkoto srkal znanje in izkušnje, ki jih bo na določeni stopnji potreboval in dobil. Če tudi tu dodam primer: Otrok kaže izjemno zanimanje za žuželke. Torej lahko kot starš, ki opazuje otroka, to obdobje izkoristimo za spoznavanje žuželk in učenje osnovnih informacij o njih. Očarani boste nad tem, koliko si lahko majhen otrok zapomni, če ga stvar zanima.
ZAUPAJTE V OTROKA
Še ena pomembna naloga staršev je tudi zaupanje v otroka. Zaupati mu moramo, da bo zmogel. Včasih moramo stopiti korak nazaj, mu pustiti čas in prostor, da poskusi nekaj narediti sam. Ne pomagamo mu prehitro in ne naredimo namesto njega. Opazujemo ga in mu priskočimo na pomoč le, če je nujno. Ko bo uspel otrok to narediti sam, vas bo poiskal s pogledom v katerem boste lahko opazili njegov ponos in verjemite mi, da boste na njegov dosežek ponosni tudi vi.
OTROKA NE MOTITE
Otroka ne motimo pri njegovem delu! Otrok ne potrebuje našega stalnega nadzora. Predstavljajte si, da za mizo delate nekaj pomembnega, nekdo pa vam ves čas visi za vratom in komentira vaše delo. Verjetno vam ne bi bilo všeč. Prav tako tudi otrok potrebuje svoj mir, da se lahko na svoje delo skoncentrira in ga opravlja brez stalnega kritiziranja/hvaljenja/komentiranja.. Sploh, če otroku (preko opazovanja njegovih potreb in interesov) zagotovimo delo, ki ga takrat potrebuje za urjenje svojih sposobnosti in izgradnjo svoje osebnosti. Presenečeni boste nad tem koliko časa lahko preživi pri eni sami dejavnosti.
SLEDITE RAZVOJU OTROKA
Ne zaustavljamo in ne prehitevamo njegovega razvoja, ker smo nekje prebrali, da pa bi pri določeni starosti moral že določeno stvar obvladati.. Vsak otrok, ki nima kakšne motnje v razvoju bo dosegel določene “mejnike”, ki so univerzalni, a v svojem tempu. Če mu omogočamo čim bolj spodbudno okolje, se nam ni treba bati, da bi otrok kaj “zamudil”.
OTROKU PUSTITE ČAS IN PROSTOR
Kot sem že omenila zgoraj – otroku pustimo čas in prostor, da neko dejavnost poskusi narediti sam, da jo ponavlja kolikokrat bo potrebno, da izuri določen gib ali zaporedje gibov, ki jih bo potreboval kasneje v življenju. To lahko pomeni tudi, da si bo otrok 10x sezul in obul nogavice. Ne zato, ker bi mu bilo dolgčas, ampak zato, ker s tem mojstri svoje roke in pridobiva na samozavesti in samostojnosti!
Z OTROKOM SE ČIM VEČ POGOVARJAJTE IN GA VKLJUČUJTE V VSAKDANJE ŽIVLJENJE
Otroka čim več vključujemo v vsakdanje življenje (v pripravo hrane, delo na vrtu, pospravljanje hiše/stanovanja,…) in se o tem z njim tudi čim več pogovarjamo. S tem krepimo njegovo besedišče ter poznavanje določenih postopkov npr. priprave mase za palačinke ali pa sejanje korenja..
Kako pa vi zaznavate svojo vlogo kot starši?
