Prvi teden v avgustu poteka svetovni teden dojenja in začutila sem, da po dveh letih in pol dojenja zapišem svojo izkušnjo.
Dojenje sem vedno dojemala kot nekaj naravnega, samoumevnega in logičnega. Narava že ve, zakaj je tako, da začne mama (sesalcev) malo pred in po rojstvu proizvajati mleko s katerim svojemu dojenčku zagotovi najbolj hranljivo in optimalno hrano za preživetje in razvoj. Ni mi bilo jasno, da bi na tem mestu lahko šlo sploh karkoli narobe.
…in tudi dejansko ni bilo toliko težav z dojenjem, dokler niso začeli mamic prepričevat, da se s takimi-in-takimi bradavicami ne da dojiti, da njeno mleko ni dovolj hranljivo, da nima dovolj mleka, da otrok potrebuje nadomestek itd itd… Mamico “napsihirajo” (pripeljejo do tega), da otroku ponudi dodatek, kar pa posledično seveda vodi do manj dojenja, manj povpraševanja s strani otroka in posledično manj mleka… in si v začaranem krogu.
Teorija zadaj je precej jasna: več povpraševanja, več dojenja, pomeni več ponudbe (proizvajanja) mleka. Več kot je otrok na zizi, več stimulacije in signalov za proizvodnjo mleka gre v mamine možgane. Več mleka nastaja. Simpl!
Ampak ja.. to je logično za mamico, ki je dojila dve leti in pol.. malo manj pa mogoče nosečki, ki s tem (še) nima izkušenj.
Dojila bom in pika!
Sama sem želela biti polno pripravljena na otroka – tako na porod (poišči objavo Moja priprava na porod) kot tudi na dojenje. Pri tem mi je ogromno pomagala doula Marina, njihova predavanja na Veva ter knjiga 10 P-jev za uspešno dojenje.
Ker sem poznala vse prednosti maminega mleka, je bilo jasno, da se bo moja punca dojila in pika. Sploh nisem razmišljala drugače. Dejansko nisem imela doma niti pripravljenega adaptiranega mleka “za vsak slučaj”.
Na srečo se je punčka že prvo uro po rojstvu lepo prisesala in zaužila kolostrum. Uf, kakšen zanimiv občutek je to prvo sesanje – po eni strani si ponosen nase in novorojenčka, po drugi strani pa je to čisto nov, malce nenavaden občutek za telo.
Na oddelku v porodnišnici sem sicer dobivala “napotke” kako se doji, ampak jaz sem bila pripravljena. Vedela sem, da več kot bo mala na zizi, več mleka se bo proizvajalo. In tako je bilo.
Doma je mami odlično poskrbela zame! S kompoti za hidracijo, sezamom, polento in vsem, kar še spodbuja laktacijo..
Pa vendar je po nekaj dneh prišlo do “krize” (katere še danes nisem čisto razvozlala) in sem vseeno posegla po dodatku mleka. Vendar samo začasno.
Dojila sem dve leti in pol in ne bi mogla biti bolj ponosna na svoje telo in svoji “mimici”, da sta mi omogočili to izkušnjo. Ampak, da ne bom predolga, bom o odstavljanju od dojenja pisala kdaj drugič..
Za zaključek
Nič nimam proti mamicam, ki so se (iz osebnih razlogov) odločile, da ne bodo dojile. Škoda mi je to, da se marsikatero mamico prepriča v dohranjevanje ali prenehanje dojenja in to zgolj zaradi neinformiranosti.
Torej, draga bodoča mami.. pripravi se na dojenje. Četudi je proces naraven, ni samoumeven! S svojo pripravo in zaupanjem v svoje telo, boš otroku podarila najboljšo popotnico za življenje!
