OTROKOVE POTREBE

Deli objavo

Zadovoljevanje otrokovih potreb ni permisivna vzgoja

Sledenje otrokovim potrebam in njihovo zadovoljevanje (sploh v prvih letih) NI permisivna vzgoja. Je ljubezen. Varnost. Občutek slišanosti. In nenazadnje – kot posledica – grajenje samozavestne, opolnomočene, samostojne osebnosti.

Dojenček se rodi iz toplega, varnega zavetja mame, v svet, kjer je vse drugače. Svetlo, glasno, hladno.. Vse kar potrebuje je vonj, glas in topel dotik mame (in očeta seveda).

Ne, ne potrebuje profesionalnega fotošutinga prvi teden življenja. Ne, ne potrebuje obiska šoping centra v prvih mesecih. Ne, ne potrebuje pet različnih obiskov v enem dnevu.. In ne, dejansko se mu niti s prvim sprehodom ne mudi.

Vse kar potrebuje, so zadovoljene osnovne biološke potrebe, torej da je sit, previt in naspan ter zadovoljene čustvene potrebe, kar pa vključuje čim več crkljanja, stiskanja, stika koža na kožo ter mirnega okolja, kar mu krepi občutek varnosti in mu pomaga, da se čim lažje navadi na novo okolje.

* * *

Bomo s crkljanjem otroka razvadili?

Največja zmota, ki se sliši v zvezi z dojenčki, je ta, da ga bomo s crkljanjem preveč “razvadili”. Njegovi možgani še niso razviti oz. zreli do te stopnje, da bi znali manipulirati in izsiljevati starše. Crkljanje je njihova osnovna potreba in z zadovoljevanjem le-te, otroku omogočimo, da se njegovi možgani, njegov živčni sistem in zmožnost regulacije čustev optimalno razvijajo.

Ko se bo otrok počutil varnega, sprejetega, slišanega in upoštevanega, se bo izgradil v samozavestno osebo.

Ko otrok v zgodnjem otroštvu joka, nam s tem sporoča, da nekaj ni okej. Nima še (dovolj) razvitega govornega aparata, da bi znal ubesediti kaj ga muči, čuti le, da nekaj ne štima.
Včasih je to lakota, žeja ali polna plenica.. lahko pa je tudi potreba po objemu, po očesnem kontaktu, po stiku z ljubo osebo.

Ja, res je, da otrok (če ga pustimo jokati) slej kot prej neha. Ampak ne neha, ker bi se navadil ali “naučil” recimo sam zaspati. Preneha, ker obupa (!). Ker na njegove klice po stiku, ni bilo odziva, se je njegov živčni sistem ugasnil. V njegovem sistemu se takrat pretaka toliko kortizola (tj. stresni hormon), da se otrok ugasne, ker ne prenese toliko bolečine, žalosti, razočaranja… In sporočilo, ki ga otrok ob tem dobi je: “Moja čustva ne štejejo. Sam sem.”

In kakšne so posledice?
Otrok vzorec prenese v odraslo dobo. Zato lahko opazimo odrasle, ki so se čustveno zaprli vase, ki niso zmožni niti prepoznati svojih čustev, vse je vedno “okej”, vse težave in napetosti držijo in nalagajo v sebi, ker zunaj ni nikogar, ki bi ga njegovi občutki zanimali (<- to si mislijo njegovi možgani). Posledično je lahko takšna oseba kot tempirana bomba, saj v sebi nosi ogromno količino potlačenih čustev, hkrati pa žalosti in razočaranja. Takšni odrasli, zaradi svoje miselnosti “moja čustva ne štejejo, sam sem” pogosto ne znajo ali ne zmorejo poiskati pomoči, četudi bi bila nujna.
Človek potrebuje ventil! Potrebuje nekoga, ki posluša, da lahko vse, kar se je nabralo v notranjosti, najde pot ven, pot do ozdravitve.

* * *

Čas, da presekamo travme iz preteklosti

Sama menim, da je – z vsemi spoznanji o razvoju otroka, njegovih možganov in njegovem čustvenem razvoju ter s kopico kvalitetnih knjig in predavanj na to temo – čas, da se starši vzamemo v roke. Čas, da svojim otrokom ponudimo “več” kot smo dobili sami.

Da se naučimo presekati lastne vzorce in svojim otrokom dati ljubezen in varnost ter prostor za izražanje čustev! Čustva so pomembna, prav tako (ali pa še bolj!) varen prostor za njihovo izražanje. Le na “nov” način, bomo ustvarili novo družbo, s čim manj čustvene invalidnosti.

Hvala, ker berete! Lepo nedeljo vsem. <3

Morda ti bodo všeč tudi te objave

Kot pedagoginja

Kdo je otrok?

Velikokrat v vsakdanjem življenju opazujem otroke, starše in njihove odnose… Ne, da bi koga ocenjevala ali obtoževala, saj vedno zagovarjam dejstvo, da vsak starš svojemu

Preberi več »