Dojenje sem vedno dojemala kot nekaj naravnega, samoumevnega in logičnega. Narava že ve, zakaj je tako, da začne mama (sesalcev) malo pred in po rojstvu proizvajati mleko s katerim svojemu dojenčku zagotovi najbolj hranljivo in optimalno hrano za preživetje in razvoj. Ni mi bilo jasno, da bi na tem mestu lahko šlo sploh karkoli narobe.

…in tudi dejansko ni bilo toliko težav z dojenjem, dokler niso začeli mamic prepričevat, da se s takimi-in-takimi bradavicami ne da dojiti, da njeno mleko ni dovolj hranljivo, da nima dovolj mleka, da otrok potrebuje nadomestek itd itd… Mamico “napsihirajo” (pripeljejo do tega), da otroku ponudi dodatek, kar pa posledično seveda vodi do manj dojenja, manj povpraševanja s strani otroka in posledično manj mleka… in si v začaranem krogu. 

Teorija zadaj je precej jasna: več povpraševanja, več dojenja, pomeni več ponudbe (proizvajanja) mleka. Več kot je otrok na zizi, več stimulacije in signalov za proizvodnjo mleka gre v mamine možgane. Več mleka nastaja. Simpl!

Ampak ja.. to je logično za mamico, ki je dojila dve leti in pol.. malo manj pa mogoče nosečki, ki s tem (še) nima izkušenj.

Dojila bom in pika!

Sama sem želela biti polno pripravljena na otroka – tako na porod (poišči objavo Moja priprava na porod) kot tudi na dojenje. Pri tem mi je ogromno pomagala doula Marina, njihova predavanja na Veva ter knjiga 10 P-jev za uspešno dojenje.

Ker sem poznala vse prednosti maminega mleka, je bilo jasno, da se bo moja punca dojila in pika. Sploh nisem razmišljala drugače. Dejansko nisem imela doma niti pripravljenega adaptiranega mleka “za vsak slučaj”.

Na srečo se je punčka že prvo uro po rojstvu lepo prisesala in zaužila kolostrum. Uf, kakšen zanimiv občutek je to prvo sesanje – po eni strani si ponosen nase in novorojenčka, po drugi strani pa je to čisto nov, malce nenavaden občutek za telo.

Na oddelku v porodnišnici sem sicer dobivala “napotke” kako se doji, ampak jaz sem bila pripravljena. Vedela sem, da več kot bo mala na zizi, več mleka se bo proizvajalo. In tako je bilo.

Doma je mami odlično poskrbela zame! S kompoti za hidracijo, sezamom, polento in vsem, kar še spodbuja laktacijo..
Pa vendar je po nekaj dneh prišlo do “krize” (katere še danes nisem čisto razvozlala) in sem vseeno posegla po dodatku mleka. Vendar samo začasno.

Dojila sem dve leti in pol in ne bi mogla biti bolj ponosna na svoje telo in svoji “mimici”, da sta mi omogočili to izkušnjo. Ampak, da ne bom predolga, bom o odstavljanju od dojenja pisala kdaj drugič..

Za zaključek

Nič nimam proti mamicam, ki so se (iz osebnih razlogov) odločile, da ne bodo dojile. Škoda mi je to, da se marsikatero mamico prepriča v dohranjevanje ali prenehanje dojenja in to zgolj zaradi neinformiranosti.
Torej, draga bodoča mami.. pripravi se na dojenje. Četudi je proces naraven, ni samoumeven! S svojo pripravo in zaupanjem v svoje telo, boš otroku podarila najboljšo popotnico za življenje!

The post DOJENJE JE NARAVNO, A NI SAMOUMEVNO appeared first on Ob tebi sem.

Zadovoljevanje otrokovih potreb ni permisivna vzgoja

Sledenje otrokovim potrebam in njihovo zadovoljevanje (sploh v prvih letih) NI permisivna vzgoja. Je ljubezen. Varnost. Občutek slišanosti. In nenazadnje – kot posledica – grajenje samozavestne, opolnomočene, samostojne osebnosti.

Dojenček se rodi iz toplega, varnega zavetja mame, v svet, kjer je vse drugače. Svetlo, glasno, hladno.. Vse kar potrebuje je vonj, glas in topel dotik mame (in očeta seveda).

Ne, ne potrebuje profesionalnega fotošutinga prvi teden življenja. Ne, ne potrebuje obiska šoping centra v prvih mesecih. Ne, ne potrebuje pet različnih obiskov v enem dnevu.. In ne, dejansko se mu niti s prvim sprehodom ne mudi.

Vse kar potrebuje, so zadovoljene osnovne biološke potrebe, torej da je sit, previt in naspan ter zadovoljene čustvene potrebe, kar pa vključuje čim več crkljanja, stiskanja, stika koža na kožo ter mirnega okolja, kar mu krepi občutek varnosti in mu pomaga, da se čim lažje navadi na novo okolje.

* * *

Bomo s crkljanjem otroka razvadili?

Največja zmota, ki se sliši v zvezi z dojenčki, je ta, da ga bomo s crkljanjem preveč “razvadili”. Njegovi možgani še niso razviti oz. zreli do te stopnje, da bi znali manipulirati in izsiljevati starše. Crkljanje je njihova osnovna potreba in z zadovoljevanjem le-te, otroku omogočimo, da se njegovi možgani, njegov živčni sistem in zmožnost regulacije čustev optimalno razvijajo.

Ko se bo otrok počutil varnega, sprejetega, slišanega in upoštevanega, se bo izgradil v samozavestno osebo.

Ko otrok v zgodnjem otroštvu joka, nam s tem sporoča, da nekaj ni okej. Nima še (dovolj) razvitega govornega aparata, da bi znal ubesediti kaj ga muči, čuti le, da nekaj ne štima.
Včasih je to lakota, žeja ali polna plenica.. lahko pa je tudi potreba po objemu, po očesnem kontaktu, po stiku z ljubo osebo.

Ja, res je, da otrok (če ga pustimo jokati) slej kot prej neha. Ampak ne neha, ker bi se navadil ali “naučil” recimo sam zaspati. Preneha, ker obupa (!). Ker na njegove klice po stiku, ni bilo odziva, se je njegov živčni sistem ugasnil. V njegovem sistemu se takrat pretaka toliko kortizola (tj. stresni hormon), da se otrok ugasne, ker ne prenese toliko bolečine, žalosti, razočaranja… In sporočilo, ki ga otrok ob tem dobi je: “Moja čustva ne štejejo. Sam sem.”

In kakšne so posledice?
Otrok vzorec prenese v odraslo dobo. Zato lahko opazimo odrasle, ki so se čustveno zaprli vase, ki niso zmožni niti prepoznati svojih čustev, vse je vedno “okej”, vse težave in napetosti držijo in nalagajo v sebi, ker zunaj ni nikogar, ki bi ga njegovi občutki zanimali (<- to si mislijo njegovi možgani). Posledično je lahko takšna oseba kot tempirana bomba, saj v sebi nosi ogromno količino potlačenih čustev, hkrati pa žalosti in razočaranja. Takšni odrasli, zaradi svoje miselnosti “moja čustva ne štejejo, sam sem” pogosto ne znajo ali ne zmorejo poiskati pomoči, četudi bi bila nujna.
Človek potrebuje ventil! Potrebuje nekoga, ki posluša, da lahko vse, kar se je nabralo v notranjosti, najde pot ven, pot do ozdravitve.

* * *

Čas, da presekamo travme iz preteklosti

Sama menim, da je – z vsemi spoznanji o razvoju otroka, njegovih možganov in njegovem čustvenem razvoju ter s kopico kvalitetnih knjig in predavanj na to temo – čas, da se starši vzamemo v roke. Čas, da svojim otrokom ponudimo “več” kot smo dobili sami.

Da se naučimo presekati lastne vzorce in svojim otrokom dati ljubezen in varnost ter prostor za izražanje čustev! Čustva so pomembna, prav tako (ali pa še bolj!) varen prostor za njihovo izražanje. Le na “nov” način, bomo ustvarili novo družbo, s čim manj čustvene invalidnosti.

Hvala, ker berete! Lepo nedeljo vsem. <3

The post OTROKOVE POTREBE appeared first on Ob tebi sem.

Odločila sem se za ljubljansko porodnišnico in ostala brez besed, saj sem bila nad njihovim delom reees pozitivno presenečena. Obrat izvajajo enkrat na teden. Sestra po telefonu ti pove, da moraš biti tešča zjutraj ob 7h pri njih, s sabo pa moraš imeti hrano za kasneje.

Prihod in priprava na obrat

Ob vpisu te usmerijo kam moraš iti. Prideš v prijetno čakalnico, kjer te čakajo naslonjači in en kup nosečk. Z lahkoto navežeš stik z vsako, saj so vse tam z istim ciljem in isto željo kot ti. Med čakanjem na preiskave je kar nekaj časa za kramljanje in spoznavanje novih mamic, če pa si bolj sramežljiva, ti priporočam, da vzameš s sabo kakšno knjigo (jaz sem imela v torbici Modrost rojevanja).

Preden izvedejo obrat naredijo kvalitetno predpripravo. Preverijo urin in kri, naredijo CTG in UZ. Vsaka nosečka gre tudi do osebja, kjer lahko izrazi vse pomisleke, vpraša karkoli jo zanima ipd. Nato pa ginekolog na podlagi vseh izvidov vidi in presodi ali je dovolj prostora, ali je dovolj plodovnice, kje se nahaja placenta ipd.. torej se zagotovijo in potrdijo ustrezni pogoji, preden karkoli delajo. Še vedno lahko obrat na tej točki zavrneš..

Če potrdiš, da dovoliš poskus obrata, ginekolog še enkrat preveri lego, se prepriča kje je kaj in naredi načrt kako bo to izpeljal.. Takrat, ko sem bila sama na obratu (ne vem ali je to vedno ali ne) sta bila prisotna dva porodničarja in je eden od njih še vmes z UZ spremljal dogajanje..

OBRAT NE SME BOLETI, ker bi to pomenilo, da nekaj ni okej. Ker pa seveda zdravnik mora uporabit “malo sile”, da otroka potisne v drugo smer, se čuti to kot nelagodje. Jaz osebno imam zelo slab prag bolečine, ampak ne bi mogla reči, da je bolelo.. je pač malo neprijetno..

Obrat je uspel!

Pri prvorodkah je procent uspešnosti zunanjega obrata le 30%, zato si nisem drznila preveč upati na pozitiven izid. Poskusila sem se samo sprostiti, predihati in zaupati, da bo tako kot mora biti. Obrat je hvala bogu uspel in ko sem klicala mamo, da ji sporočim kako je šlo, so mi šli po celem telesu kar mravljinci, saj nisem mogla verjeti, da je dejansko uspelo!

Po poskusu obrata počakaš, da greš še enkrat na CTG za minimalno pol ure, kjer se preveri stanje otroka oziroma morebitnih popadkov. Dobiš še navodila za doma (počasno vstajanje iz postelje, odsvetovano sklanjanje ipd) in če je vse v redu, lahko greš domov. Naslednji dan se dogovoriš še na kontrolo (UZ in CTG) k svoji ginekologinji, ki preveri, če je otrok še vedno v glavični vstavi ter kakšno je njegovo stanje.

Res imajo ljudje napačne predstave o tem, obstaja ogromno nekih neutemeljenih strahov in mitov.. NIČ ne delajo na silo. Če gre, gre.. če ne gre, pustijo tako.

Odločitev je vaša, seveda. Jaz sem hvaležna, da sem izkoristila to možnost in rodila zdravo deklico, ki je bila v pravi legi za naraven porod.

The post ZUNANJI OBRAT appeared first on Ob tebi sem.

Ko so se začeli močnejši krči, sem si prenesla aplikacijo za beleženje popadkov.. Že od samega začetka je bilo med njimi največ 15 minut.
Šla sem se stuširat in umit lase, nato pa sem počasi začela pripravljati stvari za odhod. Med pripravo sem svoji douli Marini sporočila, da se je porod (najbrš) začel.

Hodila sem sem in tja po hiši in predihavala valovanja. Včasih nisem niti vedela ali se je začel že nov popadek ali še niti prejšnjega ni bilo konec. Stopnjevalo se je. Na trenutke me je prešinilo “Jaz tega ne bom zmogla.”
Da bi si nabrala energije za porod, sem imela za zajtrk vmešana jajca, vendar nisem uspela pojesti veliko, saj mi je vmesno valovanje vzelo apetit.

Ker sem imela do porodnišnice dobro uro in pol vožnje, je bilo treba iti na pot. Zunaj je bila tisto dopoldne prava zimska idila – sonce in vsaj pol metra snega pred hišo. Mislim, da nikoli ne bom pozabila kako čudovito vreme je bilo takrat, čeprav mi je še danes žal, da se v tistem hipu nisem spomnila, da bi pred odhodom od doma posnela še zadnjo fotografijo s trebuščkom. Res bi bil to lep spomin.

Vožnja je bila precej naporna. Sedeti nisem mogla, zato sem se sezula in klečala na sedežu, obrnjena nazaj. En trenutek me je zeblo, že naslednjega me je oblivala vročina. Spomnim se, da me je izredno motil radio in govorjenje.
Čelo sem naslonila na naslonjalo. Globoko sem vdihnila skozi nos in z nizkim tonom, ki je sam od sebe prišel skozi usta, izdihnila.. S ponavljanjem tega, sem padla v svoj svet. Popadki so bili nakoncu že tako pogosti, da nisem imela vmes nič počitka.

Prispela sem do porodnišnice Ptuj, kjer sem imela občutek, da bo punčka kar padla ven. No, ni bilo tako. Z izpolnjevanjem vse birokracije sem izgubila fokus nase, popadki so postali redkejši kot prej v avtu.
Po pregledu je babica ugotovila, da sem odprta že 8cm in pol, zato sem šla direktno v porodno sobo. Z mamo se nama je v kratkem pridružila še doula Marina.

Babica Barbara je poleg materinske knjižice videla, da imam napisan porodni načrt. Najprej ga je potiho prebrala sama, nato pa je na glas šla čez posamezne točke, da je vključila tudi mene. Skoraj pri vseh točkah se je delo porodnišnice skladalo z mojimi željami, za kar sem bila neizmerno hvaležna.

Prosila sem za uporabo prenosnega CTG-ja, ker ležati nikakor nisem mogla.

Želela sem si čim bolj naraven porod, zato sem zavrnila kakršna koli protibolečinska sredstva, prav tako nisem dovolila, da bi predrli plodove ovoje. Menjala sem položaje, da sem punčki omogočila čim več prostora za spust v porodni kanal (vmes se spomnim, da mi je doula pela pesem Mamalie), dokler ni bil čas za iztis.

Ker sem fizično šibkejše sorte, sem imela pri njem malo izziva. Zaradi tega se je punčka večkrat pomaknila po porodnem kanalu dol in se vrnila nazaj višje. Motivacija je malce padla, popadki so postali redkejši in šibkejši.
V živo se spomnim besed zdravnice, ki je rekla: “Punca.. nobena od nas tu v sobi ne more roditi namesto tebe. Rodila boš, ko se boš ti sama za to odločila.” Ali je tak stavek primerna spodbuda ali ne, naj presodi vsak pri sebi. Moj odgovor je bil samo: “Kaj naj še naredim? Res se trudim.” V takih trenutkih, sem bila neskončno hvaležna za Marino. Samo pogledala sem jo in ona mi je s svojimi velikimi učkami in rahlim nasmehom pokimala, da je vse v redu. Njena mirnost in nežnost ter podpora so bile ključne, da nisem padla v paniko. Zaupala sem in se prepustila.

Na tej točki sem bila na vseh štirih, kasneje pa sem se premaknila na bok. Marina me je parkrat spodbudila, če bi mogoče poskusila iti v počep, vendar nisem našla moči, da bi vstajala iz postelje, zato je bil moj odgovor vedno: “Samo enega še tako.”
No, to je edina stvar, katero bi pri porodu spremenila, poslušala bi Marino in šla v počep. Verjamem, da bi bila punčka rojena (še) hitreje, sebi pa bi verjetno prihranila raztrganino.

Ko se je glavica končno okronala, me je Marina spodbudila, naj se je dotaknem. S prsti sem potipala in občutila njene mokre laske. To mi je dalo nov zagon.

Ne spomnim se koliko potiskov sem po tem še imela, vem le, da sem “kar naenkrat” dobila punčko na svoj trebuh.
Odleglo mi je, objela sem jo in stisnila k sebi s hvaležnostjo, da je tu in po licih so začele teči solze. Pridružila se mi je mami, ki naju je obedve objela in me poljubila na čelo. S solznimi očmi in tresočim glasom je potiho rekla: “Nina, bravo. Zdaj si mamica.”

Porodila se je še posteljica in svojo punčko sem lahko dobila više na prsa. Babico sem prosila, da s prerezom popkovine počaka dokler le lahko. Vmes sem dobila par notranjih šivov in neko zdravilo zaradi večje izgube krvi.

Na mojo prošnjo je babica počakala s tehtanjem in merjenjem skoraj celo uro. Želela sem, da so prvi trenutki samo najini. Nisem mogla verjeti kaj se je pravkar zgodilo. Božala sem jo po ličkah, se stiskala k njej in jo občudovala.

Marina mi je po nekem času pomagala pristaviti dojenčico k prsim. Hmmm.. precej smešen, nepoznan občutek je to sesanje. Punca je pokazala interes, kar me je zelo razveselilo.

Po skoraj uri, je babica vzela dojenčico, da jo stehta, izmeri itd.. ko sem jo dobila nazaj pa sva jo skupaj z Marino ponovno pristavili. Pokazala mi je, na kaj moram biti pozorna, ko jo pristavljam, povedala par zanimivosti ter naju z mamo podučila o moji prehrani po porodu (kaj spodbuja nastajanje mleka, kaj lahko otroku povzroča težave ipd).

Po vsem tem, je prišel čas, ko se je Marina morala vrniti k svoji družini. Odšla je. In ne dolgo za njo se je poslovila tudi mami, midve s punčko pa sva bili premeščeni na oddelek…

* ta replika je bila odziv na to, da sem si njeno rojstvo dobesedno zmanifestirala prejšnji večer.

The post MOJA PORODNA ZGODBA appeared first on Ob tebi sem.

Že preden sem zanosila, sem v sebi čutila drugačne potrebe, želje in občutke, kot sem jih slišala od drugih žensk, s katerimi sem kdaj govorila o nosečnosti, porodu in otrocih.. Stavek “Še vsaka je rodila.” z mano ni vibriral, nisem ga čutila kot pravilno “tolažbo” ali pripravo za porod.

Kar precej informacij ter znanja o nosečnosti, porodu in negi dojenčka sem imela že iz montessori izobraževanja, ampak pravo učenje se je začelo, ko sem na testu zagledala dve črtici. Čeprav sem v sebi vedela za spočetje od prvega trenutka, je s pozitivnim testom vse postalo bolj realno. Čas je bil, da se pripravim.

Verjamem v rek, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen in tudi pri meni je bilo tako. Ne spomnim se točno, kako je prišlo do tega, ampak že v prvih mesecih nosečnosti sem na instagramu spremljala profile različnih babic in doul ter preko njihovih profilov širila svoj pogled na porod.. *
Njihovi “alternativni” (ne vem če je to pravi izraz) pristopi so v trenutku dobili mojo pozornost. S celo svojo bitjo sem čutila njihove besede – tako domače in naravno se mi je zdelo vse o čemer so govorile.

Odločila sem se, da želim tudi sama doživeti lep, opolnomočen, naraven porod in tako so se moje priprave začele.
Vedela sem kaj želim in k temu sem stremela.

Poklicala sem doulo Marino, s katero sva se takoj ujeli. Ženska polna pozitivne energije, intuitivna, čutna, pristna, čudovita..
Dogovorili sva se, da se spoznamo. Govorili smo o željah, o omejitvah, o možnostih in naredili okviren plan za naprej.

Prvotno je bil načrt za porod čisto drugačen in se je proti koncu, zaradi ostalih okoliščin, popolnoma spremenil, ampak pustimo to.

Iskanje informacij je ključno za dobro pripravo na porod!

Torej.. kupila sem si gradivo (knjigo Modrost rojevanja, knjigo 10 P-jev za uspešno dojenje, komplet vodnikov Zaupam si) in spletni program Za tvoj lep porod – šola za starše na Veva.
Vse vsebine so me tako pritegnile, da sem vsa predavanja poslušala v dveh dneh, kasneje pa sem šla še enkrat skozi vse.

Če/Ko se mi je porodilo kakšno vprašanje, sem se obrnila na Marino, ki mi je odgovorila ali pa me usmerila, kje naj raziskujem.

Polna novega znanja sem v glavi počasi sestavljala svoj porodni načrt, ki sem ga zadnje dni pred porodom spravila še v fizično obliko.
In ker vem, da šele pomirjena ženska lahko rodi lepo in ker sem grozen “control freak”, sem vedela, da moram biti psihično in fizično pripravljena na vse, da bom lahko pomirjena tudi sama.

Vseskozi sem čutila, da bom rodila pred napovedanim rokom (to lahko potrdi marsikdo, ki se je z mano pogovarjal o tem) in res je bilo tako. Deklica se je odločila, da se mi pridruži 9 dni pred PDP-jem.
Kakšen je bil njen prihod lahko prebereš v moji porodni zgodbi.

***

Ps: Ne želim, da moja priprava na porod izpade, kot edina možna ali kot neka plačana reklama.. Od omenjenih ljudi in profilov nimam nič, želim pa jih omeniti, ker si to zaslužijo.
Namen pisanja je, da pokažem ženskam smer in da jim odprem pogled, da se da tudi drugače pripraviti, kot le s šolo za starše v zdravstvenem domu.
Vse je odvisno od nas. Le dovoliti si moramo iz cone udobja in raziskovati globlje in iskati širše!

* sem spadajo na primer profili: Marina P. Frangež (doula) in njena Veva_spletnasolazastarse, Rasteva skupaj (doula Tadeja), Moja babica (babica Nastja), Asja_novorojena.si (doula)..

The post MOJA PRIPRAVA NA POROD appeared first on Ob tebi sem.