Zadovoljevanje otrokovih potreb ni permisivna vzgoja

Sledenje otrokovim potrebam in njihovo zadovoljevanje (sploh v prvih letih) NI permisivna vzgoja. Je ljubezen. Varnost. Občutek slišanosti. In nenazadnje – kot posledica – grajenje samozavestne, opolnomočene, samostojne osebnosti.

Dojenček se rodi iz toplega, varnega zavetja mame, v svet, kjer je vse drugače. Svetlo, glasno, hladno.. Vse kar potrebuje je vonj, glas in topel dotik mame (in očeta seveda).

Ne, ne potrebuje profesionalnega fotošutinga prvi teden življenja. Ne, ne potrebuje obiska šoping centra v prvih mesecih. Ne, ne potrebuje pet različnih obiskov v enem dnevu.. In ne, dejansko se mu niti s prvim sprehodom ne mudi.

Vse kar potrebuje, so zadovoljene osnovne biološke potrebe, torej da je sit, previt in naspan ter zadovoljene čustvene potrebe, kar pa vključuje čim več crkljanja, stiskanja, stika koža na kožo ter mirnega okolja, kar mu krepi občutek varnosti in mu pomaga, da se čim lažje navadi na novo okolje.

* * *

Bomo s crkljanjem otroka razvadili?

Največja zmota, ki se sliši v zvezi z dojenčki, je ta, da ga bomo s crkljanjem preveč “razvadili”. Njegovi možgani še niso razviti oz. zreli do te stopnje, da bi znali manipulirati in izsiljevati starše. Crkljanje je njihova osnovna potreba in z zadovoljevanjem le-te, otroku omogočimo, da se njegovi možgani, njegov živčni sistem in zmožnost regulacije čustev optimalno razvijajo.

Ko se bo otrok počutil varnega, sprejetega, slišanega in upoštevanega, se bo izgradil v samozavestno osebo.

Ko otrok v zgodnjem otroštvu joka, nam s tem sporoča, da nekaj ni okej. Nima še (dovolj) razvitega govornega aparata, da bi znal ubesediti kaj ga muči, čuti le, da nekaj ne štima.
Včasih je to lakota, žeja ali polna plenica.. lahko pa je tudi potreba po objemu, po očesnem kontaktu, po stiku z ljubo osebo.

Ja, res je, da otrok (če ga pustimo jokati) slej kot prej neha. Ampak ne neha, ker bi se navadil ali “naučil” recimo sam zaspati. Preneha, ker obupa (!). Ker na njegove klice po stiku, ni bilo odziva, se je njegov živčni sistem ugasnil. V njegovem sistemu se takrat pretaka toliko kortizola (tj. stresni hormon), da se otrok ugasne, ker ne prenese toliko bolečine, žalosti, razočaranja… In sporočilo, ki ga otrok ob tem dobi je: “Moja čustva ne štejejo. Sam sem.”

In kakšne so posledice?
Otrok vzorec prenese v odraslo dobo. Zato lahko opazimo odrasle, ki so se čustveno zaprli vase, ki niso zmožni niti prepoznati svojih čustev, vse je vedno “okej”, vse težave in napetosti držijo in nalagajo v sebi, ker zunaj ni nikogar, ki bi ga njegovi občutki zanimali (<- to si mislijo njegovi možgani). Posledično je lahko takšna oseba kot tempirana bomba, saj v sebi nosi ogromno količino potlačenih čustev, hkrati pa žalosti in razočaranja. Takšni odrasli, zaradi svoje miselnosti “moja čustva ne štejejo, sam sem” pogosto ne znajo ali ne zmorejo poiskati pomoči, četudi bi bila nujna.
Človek potrebuje ventil! Potrebuje nekoga, ki posluša, da lahko vse, kar se je nabralo v notranjosti, najde pot ven, pot do ozdravitve.

* * *

Čas, da presekamo travme iz preteklosti

Sama menim, da je – z vsemi spoznanji o razvoju otroka, njegovih možganov in njegovem čustvenem razvoju ter s kopico kvalitetnih knjig in predavanj na to temo – čas, da se starši vzamemo v roke. Čas, da svojim otrokom ponudimo “več” kot smo dobili sami.

Da se naučimo presekati lastne vzorce in svojim otrokom dati ljubezen in varnost ter prostor za izražanje čustev! Čustva so pomembna, prav tako (ali pa še bolj!) varen prostor za njihovo izražanje. Le na “nov” način, bomo ustvarili novo družbo, s čim manj čustvene invalidnosti.

Hvala, ker berete! Lepo nedeljo vsem. <3

The post OTROKOVE POTREBE appeared first on Ob tebi sem.

Pa vendar, če se starši zavedajo, da niso vodje otrokovega razvoja, ampak le pomočniki na poti gradnje nove osebnosti, lahko to spremeni dejstvo, na kakšen način vstopajo v vlogo starša ali skrbnika. 

Prva, glavna in najosnovnejša naloga odraslih je, da otroku zagotavljajo ljubeče, varno, razumevajoče in spodbudno okolje.. Po mojem mnenju je pravica vsakega otroka, da se v domačem okolju počuti ljubljen, varen, da ima občutek, da je viden, slišan in da je pomemben. 

Žalosti me, ko vidim družine, v katerih je otrok spregledan, družine, v katerih starši svojim otrokom ne posvečajo svojega časa in ljubezni ter jim s tem dajejo občutek, da niso pomembni..

Tu je nekaj načinov, kako lahko karseda dobro pomagamo svojemu otroku, da izgradi sebe in svojo osebnost ter se razvije v samostojno in odgovorno osebo.

NAČINI KAKO LAHKO STARŠI OTROKA PRAVILNO PODPREJO V ŽIVLJENJU

ZAGOTOVITE PRIMERNO OKOLJE

Starši naj bi otroku zagotavljali primerno okolje za njegov razvoj.. V mislih imam tako fizično kot učno okolje. 

Hiša/stanovanje naj bo opremljeno s pohištvom in pripomočki v otrokovi velikosti, če ne gre drugače pa naše odraslo pohištvo prilagodimo na način, da ga bo lahko uporabljal tudi otrok. 

Na primer: V kopalnici namenimo en del, v katerem bo postavljena kahlica za otroka, skupaj s knjigami, ki bodo olajšale njegove prve obiske kahlice in sedenje na njej; obešalnik za brisačko pritrdimo na njegovo višino; zagotovimo mu pručko, da bo zmogel splezati do umivalnika in ogledala; v primeru, da živimo v manjšem stanovanju z majhno kopalnico, je dovolj, da mu zagotovimo nastavek za navadno straniščno školjko in pručko, da bo lahko čim bolj samostojno uporabljal stranišče. Takšne prilagoditve so precej preproste, kajne? 

UČNO OKOLJE

Da mu zagotovimo ustrezno učno okolje, je potrebno, da odrasla oseba, ki sledi otrokovemu razvoju, otroka opazuje in preko tega ugotavlja otrokova zanimanja, interese in potrebe. Posledično, bo otrok z lahkoto srkal znanje in izkušnje, ki jih bo na določeni stopnji potreboval in dobil. Če tudi tu dodam primer: Otrok kaže izjemno zanimanje za žuželke. Torej lahko kot starš, ki opazuje otroka, to obdobje izkoristimo za spoznavanje žuželk in učenje osnovnih informacij o njih. Očarani boste nad tem, koliko si lahko majhen otrok zapomni, če ga stvar zanima.

ZAUPAJTE V OTROKA

Še ena pomembna naloga staršev je tudi zaupanje v otroka. Zaupati mu moramo, da bo zmogel. Včasih moramo stopiti korak nazaj, mu pustiti čas in prostor, da poskusi nekaj narediti sam. Ne pomagamo mu prehitro in ne naredimo namesto njega. Opazujemo ga in mu priskočimo na pomoč le, če je nujno. Ko bo uspel otrok to narediti sam, vas bo poiskal s pogledom v katerem boste lahko opazili njegov ponos in verjemite mi, da boste na njegov dosežek ponosni tudi vi.

OTROKA NE MOTITE

Otroka ne motimo pri njegovem delu! Otrok ne potrebuje našega stalnega nadzora. Predstavljajte si, da za mizo delate nekaj pomembnega, nekdo pa vam ves čas visi za vratom in komentira vaše delo. Verjetno vam ne bi bilo všeč. Prav tako tudi otrok potrebuje svoj mir, da se lahko na svoje delo skoncentrira in ga opravlja brez stalnega kritiziranja/hvaljenja/komentiranja.. Sploh, če otroku (preko opazovanja njegovih potreb in interesov) zagotovimo delo, ki ga takrat potrebuje za urjenje svojih sposobnosti in izgradnjo svoje osebnosti. Presenečeni boste nad tem koliko časa lahko preživi pri eni sami dejavnosti. 

SLEDITE RAZVOJU OTROKA

Ne zaustavljamo in ne prehitevamo njegovega razvoja, ker smo nekje prebrali, da pa bi pri določeni starosti moral že določeno stvar obvladati.. Vsak otrok, ki nima kakšne motnje v razvoju bo dosegel določene “mejnike”, ki so univerzalni, a v svojem tempu. Če mu omogočamo čim bolj spodbudno okolje, se nam ni treba bati, da bi otrok kaj “zamudil”. 

OTROKU PUSTITE ČAS IN PROSTOR

Kot sem že omenila zgoraj – otroku pustimo čas in prostor, da neko dejavnost poskusi narediti sam, da jo ponavlja kolikokrat bo potrebno, da izuri določen gib ali zaporedje gibov, ki jih bo potreboval kasneje v življenju. To lahko pomeni tudi, da si bo otrok 10x sezul in obul nogavice. Ne zato, ker bi mu bilo dolgčas, ampak zato, ker s tem mojstri svoje roke in pridobiva na samozavesti in samostojnosti! 

Z OTROKOM SE ČIM VEČ POGOVARJAJTE IN GA VKLJUČUJTE V VSAKDANJE ŽIVLJENJE

Otroka čim več vključujemo v vsakdanje življenje (v pripravo hrane, delo na vrtu, pospravljanje hiše/stanovanja,…) in se o tem z njim tudi čim več pogovarjamo. S tem krepimo njegovo besedišče ter poznavanje določenih postopkov npr. priprave mase za palačinke ali pa sejanje korenja.. 

Kako pa vi zaznavate svojo vlogo kot starši?

The post VLOGA STARŠEV /ODRASLIH V ŽIVLJENJU OTROKA appeared first on Ob tebi sem.

Ne, da bi koga ocenjevala ali obtoževala, saj vedno zagovarjam dejstvo, da vsak starš svojemu otroku daje največ, kar v danem trenutku sam zmore. Ali je to dobro ali slabo je odvisno od tega, kaj je starš tudi v svojem otroštvu dobival; seveda je z zavestnim delom na sebi možno to spremeniti, ampak pustimo to.

Več na to temo si lahko prebereš v objavi Kaj imata skupnega vzgoja in osebna rast?

Mati otroka sicer rodi, otrok pa je tisti, ki se razvije v človeka

Naj na tem mestu navedem besede iz knjige Srkajoči um, ki čudovito opišejo moč otroka. Maria Montessori pravi: “Novorojenček razpolaga z veliko večjimi močmi, kot si navadno mislimo. Ob rojstvu je psihološko gledano nič. Njegov um ne more niti koordinirano gibati svojega telesa, z nemočnimi udi ne more narediti ničesar. Ne more govoriti, čeprav vidi, kaj se dogaja okoli njega. In vendar sčasoma otrok shodi, spregovori in napreduje od enega uspeha do drugega, dokler ne postane človek v vsej veličini telesnih in duševnih darov. Tako se odprejo vrata kraljevski resnici: otrok ni nedejavno bitje, ki vse, kar lahko stori, dolguje nam. Otrok ni prazna posoda, ki jo moramo napolniti. Ne, otrok je tisti, ki zraste v odraslega in ni ga človeka, ki se ne bi razvil iz otroka, kar je vsak od nas nekoč bil..” nato pa nadaljuje: “Včasih smo rekli, da je mati tista, ki oblikuje otroka, saj ga ona uči hoditi in govoriti. Ampak ničesar od tega pravzaprav ne naredi mati. Vse je dosežek otroka. Mati otroka sicer rodi, otrok pa je tisti, ki se razvije v človeka.”

Ne bi se mogla bolj strinjati z njenimi besedami. Velikokrat slišim starše, ki tako ponižujoče, posmehovalno in manjvredno govorijo o svojih otrocih, češ: “Saj še ne razume, kaj govorim.” ali “Tega še ne moreš, ker si še otrok” ali pa vpričo njih govorijo “Grozen je. Nič ne posluša. Vse dela narobe” ipd… 

Ko slišim take izjave staršev, me dobesedno zaboli srce. Ker sem velik empat, čutim bolečino in nemoč, ki jo v tistem trenutku doživljajo otroci, četudi se odraslim zdi, da otrok ne razume, da se pogovarjajo o njem. Otroci razumejo. Otroci čutijo. Bolj kot si mi lahko mislimo. In take izjave staršev za vedno ostanejo v otrokovi podzavesti.

Otroke vzgajamo “po svoje” in jim ne dovolimo biti samostojne osebe

Res je, da smo mi odrasli in je otrok odvisen od nas, a kljub dobrim namenom smo pogosto prav mi tisti, ki otroka ovirajo na poti k oblikovanju osebnosti. In ja, vem.. Marsikomu se ob tej misli vklopijo plazilski možgani in se začne braniti, v smislu: “On je samo otrok, jaz skrbim zanj, zato bo delal tako kot bom jaz rekel.” ali pa “Se mora navaditi na življenje, nikoli ne bo vse po njegovo” ipd.  Otroke vkalupljamo v svoje vzorce in navade, nato pa se čudimo, da postanejo naša kopija v dobrih in “manj dobrih” lastnostih. 

Otrokom ne dovolimo razmišljati s svojo glavo in sprejemati odločitev za svoje življenje

Učimo jih, da mi vemo najboljše zanje in da mora biti po naše. Na koncu, ko so starejši, pa od njih pričakujemo, da bodo samostojni. Od kod? Če smo celo njihovo otroštvo mi tisti, ki “vemo najboljše”.

Premalo se zavedamo otrokove moči

Nanj gledamo kot na nebogljeno bitje, ki ga moramo usmerjati, voditi in oblikovati po svoji viziji. Na žalost pa je ta “naša vizija” produkt naših vzorcev in prepričanj, ki smo jih ponotranjili mi kot otroci. Če, za lažje razumevanje napisanega, dodam primer: Oče, ki je bil kot otrok večkrat tepen, bo najverjetneje (razen, če je,preden je postal starš, že zavestno delal na sebi) tudi svojega otroka vzgajal z udarci, saj mu je to domače, znano in skozi njegove oči “pravilno”.

Upam in zaupam, da se družba prebuja, da so starši čedalje bolj zavestni pri vzgoji. Veliko je že povedanega in napisanega na to temo. Veliko je že predavanj in izobraževanj za pomoč pri osebni rasti. Sploh pa se mi zdi to pomembno za osebe, ki se odločajo za otroka. 

Dajmo biti odgovorni. Najprej zase, da bomo lahko potem za otroka.

The post KDO JE OTROK? appeared first on Ob tebi sem.

Vsak posameznik v svojih prvih letih življenja znotraj primarne družine pridobi vzorce in prepričanja, ki ga nato spremljajo skozi življenje, vse dokler se zavestno ne odloči, da jih predela, preraste in ozdravi. Ali to stori ali ne, kasneje vpliva na njegovo vzgojo in posledično na njegove otroke.

Vzorci se dedujejo

Vzorce podedujemo od svojih staršev, ti so jih podedovali od svojih staršev in ti so jih podedovali od svojih staršev. Vzorci se ponavljajo skozi generacije, dokler se nekdo v rodbini ne odloči, da z njimi prekine. Kako pa to stori? Z zavestno odločitvijo in delom na sebi. To se ne zgodi čez noč. Ozaveščanje in spreminjanje vzorcev je dolgotrajen proces, ampak je vredno. Nikoli ni prepozno, da spremenimo sebe in svoje delovanje.

Kaj ima pri vsem tem vzgoja?

Če smo povedali, da so vzorci dedni, je potemtakem logična povezava tudi z vzgojo. V primeru, da starši svojih vzorcev niso ozavestili in predelali, jih bodo avtomatsko prenesli na svoje otroke. Torej, če si od svoje mame celo otroštvo poslušala stavke kot so: “Joj, si neumna!”, “Ničesar, kar ti naročim, ne narediš prav.”, “Pojma nimaš kako se to naredi.”, “ Kdo te bo vzel takšno?” in podobno, boš ponotranjila vzorec ‘nisem dovolj dobra’ in če tega ne boš ozavestila pred prihodom otroka, boš prav tako na svojega otroka prenesla iste stavke in iste vzorce. Četudi si vedno govorila, da takšna kot svoja mama pa reees ne boš. Enako velja tudi za fantke in očete, da ne bo pomote.

Je zdaj jasno kako to poteka in kakšna je povezava med delom na sebi in vzgojo? 

Na tej strani boš v prihodnje našel/našla objave o vzgoji in o osebni rasti, ampak, kar je najbolj pomembno, s povezovanjem obojega boš sebi in svojim otrokom omogočil/a bolj zavestno in odgovorno prihodnost.

Zaključila pa bom z mislijo Maje Debevc, ki pravi:

“Vedno imejte v mislih, da bo to, kar živite vi danes, nekoč živel vaš otrok.” 

Mislim, da se je vredno potruditi. Zase. Za svoje otroke. In za vse generacije, ki pridejo za njimi.

The post KAJ IMATA SKUPNEGA VZGOJA IN OSEBNA RAST? appeared first on Ob tebi sem.