Dojenje sem vedno dojemala kot nekaj naravnega, samoumevnega in logičnega. Narava že ve, zakaj je tako, da začne mama (sesalcev) malo pred in po rojstvu proizvajati mleko s katerim svojemu dojenčku zagotovi najbolj hranljivo in optimalno hrano za preživetje in razvoj. Ni mi bilo jasno, da bi na tem mestu lahko šlo sploh karkoli narobe.

…in tudi dejansko ni bilo toliko težav z dojenjem, dokler niso začeli mamic prepričevat, da se s takimi-in-takimi bradavicami ne da dojiti, da njeno mleko ni dovolj hranljivo, da nima dovolj mleka, da otrok potrebuje nadomestek itd itd… Mamico “napsihirajo” (pripeljejo do tega), da otroku ponudi dodatek, kar pa posledično seveda vodi do manj dojenja, manj povpraševanja s strani otroka in posledično manj mleka… in si v začaranem krogu. 

Teorija zadaj je precej jasna: več povpraševanja, več dojenja, pomeni več ponudbe (proizvajanja) mleka. Več kot je otrok na zizi, več stimulacije in signalov za proizvodnjo mleka gre v mamine možgane. Več mleka nastaja. Simpl!

Ampak ja.. to je logično za mamico, ki je dojila dve leti in pol.. malo manj pa mogoče nosečki, ki s tem (še) nima izkušenj.

Dojila bom in pika!

Sama sem želela biti polno pripravljena na otroka – tako na porod (poišči objavo Moja priprava na porod) kot tudi na dojenje. Pri tem mi je ogromno pomagala doula Marina, njihova predavanja na Veva ter knjiga 10 P-jev za uspešno dojenje.

Ker sem poznala vse prednosti maminega mleka, je bilo jasno, da se bo moja punca dojila in pika. Sploh nisem razmišljala drugače. Dejansko nisem imela doma niti pripravljenega adaptiranega mleka “za vsak slučaj”.

Na srečo se je punčka že prvo uro po rojstvu lepo prisesala in zaužila kolostrum. Uf, kakšen zanimiv občutek je to prvo sesanje – po eni strani si ponosen nase in novorojenčka, po drugi strani pa je to čisto nov, malce nenavaden občutek za telo.

Na oddelku v porodnišnici sem sicer dobivala “napotke” kako se doji, ampak jaz sem bila pripravljena. Vedela sem, da več kot bo mala na zizi, več mleka se bo proizvajalo. In tako je bilo.

Doma je mami odlično poskrbela zame! S kompoti za hidracijo, sezamom, polento in vsem, kar še spodbuja laktacijo..
Pa vendar je po nekaj dneh prišlo do “krize” (katere še danes nisem čisto razvozlala) in sem vseeno posegla po dodatku mleka. Vendar samo začasno.

Dojila sem dve leti in pol in ne bi mogla biti bolj ponosna na svoje telo in svoji “mimici”, da sta mi omogočili to izkušnjo. Ampak, da ne bom predolga, bom o odstavljanju od dojenja pisala kdaj drugič..

Za zaključek

Nič nimam proti mamicam, ki so se (iz osebnih razlogov) odločile, da ne bodo dojile. Škoda mi je to, da se marsikatero mamico prepriča v dohranjevanje ali prenehanje dojenja in to zgolj zaradi neinformiranosti.
Torej, draga bodoča mami.. pripravi se na dojenje. Četudi je proces naraven, ni samoumeven! S svojo pripravo in zaupanjem v svoje telo, boš otroku podarila najboljšo popotnico za življenje!

The post DOJENJE JE NARAVNO, A NI SAMOUMEVNO appeared first on Ob tebi sem.

Zadovoljevanje otrokovih potreb ni permisivna vzgoja

Sledenje otrokovim potrebam in njihovo zadovoljevanje (sploh v prvih letih) NI permisivna vzgoja. Je ljubezen. Varnost. Občutek slišanosti. In nenazadnje – kot posledica – grajenje samozavestne, opolnomočene, samostojne osebnosti.

Dojenček se rodi iz toplega, varnega zavetja mame, v svet, kjer je vse drugače. Svetlo, glasno, hladno.. Vse kar potrebuje je vonj, glas in topel dotik mame (in očeta seveda).

Ne, ne potrebuje profesionalnega fotošutinga prvi teden življenja. Ne, ne potrebuje obiska šoping centra v prvih mesecih. Ne, ne potrebuje pet različnih obiskov v enem dnevu.. In ne, dejansko se mu niti s prvim sprehodom ne mudi.

Vse kar potrebuje, so zadovoljene osnovne biološke potrebe, torej da je sit, previt in naspan ter zadovoljene čustvene potrebe, kar pa vključuje čim več crkljanja, stiskanja, stika koža na kožo ter mirnega okolja, kar mu krepi občutek varnosti in mu pomaga, da se čim lažje navadi na novo okolje.

* * *

Bomo s crkljanjem otroka razvadili?

Največja zmota, ki se sliši v zvezi z dojenčki, je ta, da ga bomo s crkljanjem preveč “razvadili”. Njegovi možgani še niso razviti oz. zreli do te stopnje, da bi znali manipulirati in izsiljevati starše. Crkljanje je njihova osnovna potreba in z zadovoljevanjem le-te, otroku omogočimo, da se njegovi možgani, njegov živčni sistem in zmožnost regulacije čustev optimalno razvijajo.

Ko se bo otrok počutil varnega, sprejetega, slišanega in upoštevanega, se bo izgradil v samozavestno osebo.

Ko otrok v zgodnjem otroštvu joka, nam s tem sporoča, da nekaj ni okej. Nima še (dovolj) razvitega govornega aparata, da bi znal ubesediti kaj ga muči, čuti le, da nekaj ne štima.
Včasih je to lakota, žeja ali polna plenica.. lahko pa je tudi potreba po objemu, po očesnem kontaktu, po stiku z ljubo osebo.

Ja, res je, da otrok (če ga pustimo jokati) slej kot prej neha. Ampak ne neha, ker bi se navadil ali “naučil” recimo sam zaspati. Preneha, ker obupa (!). Ker na njegove klice po stiku, ni bilo odziva, se je njegov živčni sistem ugasnil. V njegovem sistemu se takrat pretaka toliko kortizola (tj. stresni hormon), da se otrok ugasne, ker ne prenese toliko bolečine, žalosti, razočaranja… In sporočilo, ki ga otrok ob tem dobi je: “Moja čustva ne štejejo. Sam sem.”

In kakšne so posledice?
Otrok vzorec prenese v odraslo dobo. Zato lahko opazimo odrasle, ki so se čustveno zaprli vase, ki niso zmožni niti prepoznati svojih čustev, vse je vedno “okej”, vse težave in napetosti držijo in nalagajo v sebi, ker zunaj ni nikogar, ki bi ga njegovi občutki zanimali (<- to si mislijo njegovi možgani). Posledično je lahko takšna oseba kot tempirana bomba, saj v sebi nosi ogromno količino potlačenih čustev, hkrati pa žalosti in razočaranja. Takšni odrasli, zaradi svoje miselnosti “moja čustva ne štejejo, sam sem” pogosto ne znajo ali ne zmorejo poiskati pomoči, četudi bi bila nujna.
Človek potrebuje ventil! Potrebuje nekoga, ki posluša, da lahko vse, kar se je nabralo v notranjosti, najde pot ven, pot do ozdravitve.

* * *

Čas, da presekamo travme iz preteklosti

Sama menim, da je – z vsemi spoznanji o razvoju otroka, njegovih možganov in njegovem čustvenem razvoju ter s kopico kvalitetnih knjig in predavanj na to temo – čas, da se starši vzamemo v roke. Čas, da svojim otrokom ponudimo “več” kot smo dobili sami.

Da se naučimo presekati lastne vzorce in svojim otrokom dati ljubezen in varnost ter prostor za izražanje čustev! Čustva so pomembna, prav tako (ali pa še bolj!) varen prostor za njihovo izražanje. Le na “nov” način, bomo ustvarili novo družbo, s čim manj čustvene invalidnosti.

Hvala, ker berete! Lepo nedeljo vsem. <3

The post OTROKOVE POTREBE appeared first on Ob tebi sem.

Odločila sem se za ljubljansko porodnišnico in ostala brez besed, saj sem bila nad njihovim delom reees pozitivno presenečena. Obrat izvajajo enkrat na teden. Sestra po telefonu ti pove, da moraš biti tešča zjutraj ob 7h pri njih, s sabo pa moraš imeti hrano za kasneje.

Prihod in priprava na obrat

Ob vpisu te usmerijo kam moraš iti. Prideš v prijetno čakalnico, kjer te čakajo naslonjači in en kup nosečk. Z lahkoto navežeš stik z vsako, saj so vse tam z istim ciljem in isto željo kot ti. Med čakanjem na preiskave je kar nekaj časa za kramljanje in spoznavanje novih mamic, če pa si bolj sramežljiva, ti priporočam, da vzameš s sabo kakšno knjigo (jaz sem imela v torbici Modrost rojevanja).

Preden izvedejo obrat naredijo kvalitetno predpripravo. Preverijo urin in kri, naredijo CTG in UZ. Vsaka nosečka gre tudi do osebja, kjer lahko izrazi vse pomisleke, vpraša karkoli jo zanima ipd. Nato pa ginekolog na podlagi vseh izvidov vidi in presodi ali je dovolj prostora, ali je dovolj plodovnice, kje se nahaja placenta ipd.. torej se zagotovijo in potrdijo ustrezni pogoji, preden karkoli delajo. Še vedno lahko obrat na tej točki zavrneš..

Če potrdiš, da dovoliš poskus obrata, ginekolog še enkrat preveri lego, se prepriča kje je kaj in naredi načrt kako bo to izpeljal.. Takrat, ko sem bila sama na obratu (ne vem ali je to vedno ali ne) sta bila prisotna dva porodničarja in je eden od njih še vmes z UZ spremljal dogajanje..

OBRAT NE SME BOLETI, ker bi to pomenilo, da nekaj ni okej. Ker pa seveda zdravnik mora uporabit “malo sile”, da otroka potisne v drugo smer, se čuti to kot nelagodje. Jaz osebno imam zelo slab prag bolečine, ampak ne bi mogla reči, da je bolelo.. je pač malo neprijetno..

Obrat je uspel!

Pri prvorodkah je procent uspešnosti zunanjega obrata le 30%, zato si nisem drznila preveč upati na pozitiven izid. Poskusila sem se samo sprostiti, predihati in zaupati, da bo tako kot mora biti. Obrat je hvala bogu uspel in ko sem klicala mamo, da ji sporočim kako je šlo, so mi šli po celem telesu kar mravljinci, saj nisem mogla verjeti, da je dejansko uspelo!

Po poskusu obrata počakaš, da greš še enkrat na CTG za minimalno pol ure, kjer se preveri stanje otroka oziroma morebitnih popadkov. Dobiš še navodila za doma (počasno vstajanje iz postelje, odsvetovano sklanjanje ipd) in če je vse v redu, lahko greš domov. Naslednji dan se dogovoriš še na kontrolo (UZ in CTG) k svoji ginekologinji, ki preveri, če je otrok še vedno v glavični vstavi ter kakšno je njegovo stanje.

Res imajo ljudje napačne predstave o tem, obstaja ogromno nekih neutemeljenih strahov in mitov.. NIČ ne delajo na silo. Če gre, gre.. če ne gre, pustijo tako.

Odločitev je vaša, seveda. Jaz sem hvaležna, da sem izkoristila to možnost in rodila zdravo deklico, ki je bila v pravi legi za naraven porod.

The post ZUNANJI OBRAT appeared first on Ob tebi sem.

Ko so se začeli močnejši krči, sem si prenesla aplikacijo za beleženje popadkov.. Že od samega začetka je bilo med njimi največ 15 minut.
Šla sem se stuširat in umit lase, nato pa sem počasi začela pripravljati stvari za odhod. Med pripravo sem svoji douli Marini sporočila, da se je porod (najbrš) začel.

Hodila sem sem in tja po hiši in predihavala valovanja. Včasih nisem niti vedela ali se je začel že nov popadek ali še niti prejšnjega ni bilo konec. Stopnjevalo se je. Na trenutke me je prešinilo “Jaz tega ne bom zmogla.”
Da bi si nabrala energije za porod, sem imela za zajtrk vmešana jajca, vendar nisem uspela pojesti veliko, saj mi je vmesno valovanje vzelo apetit.

Ker sem imela do porodnišnice dobro uro in pol vožnje, je bilo treba iti na pot. Zunaj je bila tisto dopoldne prava zimska idila – sonce in vsaj pol metra snega pred hišo. Mislim, da nikoli ne bom pozabila kako čudovito vreme je bilo takrat, čeprav mi je še danes žal, da se v tistem hipu nisem spomnila, da bi pred odhodom od doma posnela še zadnjo fotografijo s trebuščkom. Res bi bil to lep spomin.

Vožnja je bila precej naporna. Sedeti nisem mogla, zato sem se sezula in klečala na sedežu, obrnjena nazaj. En trenutek me je zeblo, že naslednjega me je oblivala vročina. Spomnim se, da me je izredno motil radio in govorjenje.
Čelo sem naslonila na naslonjalo. Globoko sem vdihnila skozi nos in z nizkim tonom, ki je sam od sebe prišel skozi usta, izdihnila.. S ponavljanjem tega, sem padla v svoj svet. Popadki so bili nakoncu že tako pogosti, da nisem imela vmes nič počitka.

Prispela sem do porodnišnice Ptuj, kjer sem imela občutek, da bo punčka kar padla ven. No, ni bilo tako. Z izpolnjevanjem vse birokracije sem izgubila fokus nase, popadki so postali redkejši kot prej v avtu.
Po pregledu je babica ugotovila, da sem odprta že 8cm in pol, zato sem šla direktno v porodno sobo. Z mamo se nama je v kratkem pridružila še doula Marina.

Babica Barbara je poleg materinske knjižice videla, da imam napisan porodni načrt. Najprej ga je potiho prebrala sama, nato pa je na glas šla čez posamezne točke, da je vključila tudi mene. Skoraj pri vseh točkah se je delo porodnišnice skladalo z mojimi željami, za kar sem bila neizmerno hvaležna.

Prosila sem za uporabo prenosnega CTG-ja, ker ležati nikakor nisem mogla.

Želela sem si čim bolj naraven porod, zato sem zavrnila kakršna koli protibolečinska sredstva, prav tako nisem dovolila, da bi predrli plodove ovoje. Menjala sem položaje, da sem punčki omogočila čim več prostora za spust v porodni kanal (vmes se spomnim, da mi je doula pela pesem Mamalie), dokler ni bil čas za iztis.

Ker sem fizično šibkejše sorte, sem imela pri njem malo izziva. Zaradi tega se je punčka večkrat pomaknila po porodnem kanalu dol in se vrnila nazaj višje. Motivacija je malce padla, popadki so postali redkejši in šibkejši.
V živo se spomnim besed zdravnice, ki je rekla: “Punca.. nobena od nas tu v sobi ne more roditi namesto tebe. Rodila boš, ko se boš ti sama za to odločila.” Ali je tak stavek primerna spodbuda ali ne, naj presodi vsak pri sebi. Moj odgovor je bil samo: “Kaj naj še naredim? Res se trudim.” V takih trenutkih, sem bila neskončno hvaležna za Marino. Samo pogledala sem jo in ona mi je s svojimi velikimi učkami in rahlim nasmehom pokimala, da je vse v redu. Njena mirnost in nežnost ter podpora so bile ključne, da nisem padla v paniko. Zaupala sem in se prepustila.

Na tej točki sem bila na vseh štirih, kasneje pa sem se premaknila na bok. Marina me je parkrat spodbudila, če bi mogoče poskusila iti v počep, vendar nisem našla moči, da bi vstajala iz postelje, zato je bil moj odgovor vedno: “Samo enega še tako.”
No, to je edina stvar, katero bi pri porodu spremenila, poslušala bi Marino in šla v počep. Verjamem, da bi bila punčka rojena (še) hitreje, sebi pa bi verjetno prihranila raztrganino.

Ko se je glavica končno okronala, me je Marina spodbudila, naj se je dotaknem. S prsti sem potipala in občutila njene mokre laske. To mi je dalo nov zagon.

Ne spomnim se koliko potiskov sem po tem še imela, vem le, da sem “kar naenkrat” dobila punčko na svoj trebuh.
Odleglo mi je, objela sem jo in stisnila k sebi s hvaležnostjo, da je tu in po licih so začele teči solze. Pridružila se mi je mami, ki naju je obedve objela in me poljubila na čelo. S solznimi očmi in tresočim glasom je potiho rekla: “Nina, bravo. Zdaj si mamica.”

Porodila se je še posteljica in svojo punčko sem lahko dobila više na prsa. Babico sem prosila, da s prerezom popkovine počaka dokler le lahko. Vmes sem dobila par notranjih šivov in neko zdravilo zaradi večje izgube krvi.

Na mojo prošnjo je babica počakala s tehtanjem in merjenjem skoraj celo uro. Želela sem, da so prvi trenutki samo najini. Nisem mogla verjeti kaj se je pravkar zgodilo. Božala sem jo po ličkah, se stiskala k njej in jo občudovala.

Marina mi je po nekem času pomagala pristaviti dojenčico k prsim. Hmmm.. precej smešen, nepoznan občutek je to sesanje. Punca je pokazala interes, kar me je zelo razveselilo.

Po skoraj uri, je babica vzela dojenčico, da jo stehta, izmeri itd.. ko sem jo dobila nazaj pa sva jo skupaj z Marino ponovno pristavili. Pokazala mi je, na kaj moram biti pozorna, ko jo pristavljam, povedala par zanimivosti ter naju z mamo podučila o moji prehrani po porodu (kaj spodbuja nastajanje mleka, kaj lahko otroku povzroča težave ipd).

Po vsem tem, je prišel čas, ko se je Marina morala vrniti k svoji družini. Odšla je. In ne dolgo za njo se je poslovila tudi mami, midve s punčko pa sva bili premeščeni na oddelek…

* ta replika je bila odziv na to, da sem si njeno rojstvo dobesedno zmanifestirala prejšnji večer.

The post MOJA PORODNA ZGODBA appeared first on Ob tebi sem.

Že preden sem zanosila, sem v sebi čutila drugačne potrebe, želje in občutke, kot sem jih slišala od drugih žensk, s katerimi sem kdaj govorila o nosečnosti, porodu in otrocih.. Stavek “Še vsaka je rodila.” z mano ni vibriral, nisem ga čutila kot pravilno “tolažbo” ali pripravo za porod.

Kar precej informacij ter znanja o nosečnosti, porodu in negi dojenčka sem imela že iz montessori izobraževanja, ampak pravo učenje se je začelo, ko sem na testu zagledala dve črtici. Čeprav sem v sebi vedela za spočetje od prvega trenutka, je s pozitivnim testom vse postalo bolj realno. Čas je bil, da se pripravim.

Verjamem v rek, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen in tudi pri meni je bilo tako. Ne spomnim se točno, kako je prišlo do tega, ampak že v prvih mesecih nosečnosti sem na instagramu spremljala profile različnih babic in doul ter preko njihovih profilov širila svoj pogled na porod.. *
Njihovi “alternativni” (ne vem če je to pravi izraz) pristopi so v trenutku dobili mojo pozornost. S celo svojo bitjo sem čutila njihove besede – tako domače in naravno se mi je zdelo vse o čemer so govorile.

Odločila sem se, da želim tudi sama doživeti lep, opolnomočen, naraven porod in tako so se moje priprave začele.
Vedela sem kaj želim in k temu sem stremela.

Poklicala sem doulo Marino, s katero sva se takoj ujeli. Ženska polna pozitivne energije, intuitivna, čutna, pristna, čudovita..
Dogovorili sva se, da se spoznamo. Govorili smo o željah, o omejitvah, o možnostih in naredili okviren plan za naprej.

Prvotno je bil načrt za porod čisto drugačen in se je proti koncu, zaradi ostalih okoliščin, popolnoma spremenil, ampak pustimo to.

Iskanje informacij je ključno za dobro pripravo na porod!

Torej.. kupila sem si gradivo (knjigo Modrost rojevanja, knjigo 10 P-jev za uspešno dojenje, komplet vodnikov Zaupam si) in spletni program Za tvoj lep porod – šola za starše na Veva.
Vse vsebine so me tako pritegnile, da sem vsa predavanja poslušala v dveh dneh, kasneje pa sem šla še enkrat skozi vse.

Če/Ko se mi je porodilo kakšno vprašanje, sem se obrnila na Marino, ki mi je odgovorila ali pa me usmerila, kje naj raziskujem.

Polna novega znanja sem v glavi počasi sestavljala svoj porodni načrt, ki sem ga zadnje dni pred porodom spravila še v fizično obliko.
In ker vem, da šele pomirjena ženska lahko rodi lepo in ker sem grozen “control freak”, sem vedela, da moram biti psihično in fizično pripravljena na vse, da bom lahko pomirjena tudi sama.

Vseskozi sem čutila, da bom rodila pred napovedanim rokom (to lahko potrdi marsikdo, ki se je z mano pogovarjal o tem) in res je bilo tako. Deklica se je odločila, da se mi pridruži 9 dni pred PDP-jem.
Kakšen je bil njen prihod lahko prebereš v moji porodni zgodbi.

***

Ps: Ne želim, da moja priprava na porod izpade, kot edina možna ali kot neka plačana reklama.. Od omenjenih ljudi in profilov nimam nič, želim pa jih omeniti, ker si to zaslužijo.
Namen pisanja je, da pokažem ženskam smer in da jim odprem pogled, da se da tudi drugače pripraviti, kot le s šolo za starše v zdravstvenem domu.
Vse je odvisno od nas. Le dovoliti si moramo iz cone udobja in raziskovati globlje in iskati širše!

* sem spadajo na primer profili: Marina P. Frangež (doula) in njena Veva_spletnasolazastarse, Rasteva skupaj (doula Tadeja), Moja babica (babica Nastja), Asja_novorojena.si (doula)..

The post MOJA PRIPRAVA NA POROD appeared first on Ob tebi sem.

Želela sem pisati o tej temi, pa sem naletela na besedilo Tanje Kašlik in se mi zdi, da bolje ne bi moglo biti obrazloženo, zato tu navajam njene besede:

KAKO LJUBITI EMAPATA

Če imate radi empata, jih imejte odkrito, iskreno in iz vsega srca.  Empati ljubezni ne jemljejo zlahka, se ne pretvarjajo. Kadar se resnično odločijo, da vam odprejo svoja srca je  njihova ljubezen močna, neurejena in včasih težko obvladljiva, vendar je resnična.  Empati ne znajo ljubiti drugače!

Empat je nekdo, ki je zelo občutljiv na energijo, razpoloženje, čustva, situacije in svoje okolje do te mere, da lahko čustva zazna, kot da so njihova lastna.

Imajo tudi določeno psihično sposobnost, da “vedo” stvari, ne da bi za to imeli dokazilo.  Nekoliko skrivnostna in zapletena so njihova čustva globoka, toda pod površjem se skriva lasten svet.

Kadar pogledate v oči empatu, ki je odprl svoje srce, vidite ranljivost, poštenost, bolečino, sanje, srečo in ljubezen.

S  svojimi mislimi,  idejami,  čustvi in željami se nenehno krepijo zato ne more biti vsak v razmerju z empati.

Ne morejo se spremeniti. 

Empati se razlikujejo od večine ljudi, ki jih poznamo.  So občutljivi, intuitivni, zlahka preveč vznemirjeni, jočejo in povsod vidijo lepoto, čutijo bolečino drugih zato jih ne poskušajte spremeniti, ker se bodo takoj  zaprli.

Osebo, ki jo imajo radi, jo imajo iskreno.  Nepoštenost ne deluje za empata.  Čeprav prevar nikoli ne bi smeli odkriti, jo pogosto občutijo.  Zanje je malo mučenje, če vedo, da se jim nekaj dela za hrbtom, in nimajo neposrednega odgovora.  Bodite iskreni in samo iskreni.

V kletkah bodo povzročili škodo. 

So kot ptice, morajo biti sposobni prosto leteti, kamor koli jih vodijo njihova čustva.  Kletka je kot sekanje kril.  Izgubili bodo svetlobo, ki jih vodi, če jih boste poskušali nadzorovati.  Če se to zgodi, se bodo nehali odpirati in ljubezen, ki jo morajo dati, bodo skrivali globoko v sebi. Poškodbe ni enostavno odpraviti, vendar se ji je mogoče izogniti, če je ne poskušate omejevati.

Empati morajo svoje baterije napolniti v svojem prostoru.   

Kadar ljubite empata, ne hitite.  Ko bo pripravljen, bo prišel sam.  Pustiti jim morate, da preživijo nekaj časa sami. Lahko je utrujajoče, ker vedno čutijo energijo ljudi vendar to ne pomeni, da vas ne marajo ali da jim ni všeč vase delovanje.  Pomeni, da morajo umiriti svoj um in obnoviti energijo.  Vrnili se bodo srečnejši kot prej.

Pogosto ne morejo izraziti tega, kar čutijo

Čustva empata so neverjetno zapletena. Toliko, da težko izrazijo, kaj čutijo.  Dajte jim nekaj prostora.  Bodite razumevajoči.  Resno jemlji, kar pravijo.

 Empati so izjemno kreativni ljudje.  V mislih se jim vedno pojavi ideja.  Vzemi jih resno.  Verjemite jim, četudi se vam ideja morda zdi nora.

 Empati, verjetno več kot kdorkoli, lahko resnično spremenijo svet.  Poslušajte jih, ko vam odprejo svoja srca.  Ker nekje med njihovim navdušenjem, njihovo strastjo in besedami, ki jih uporabljajo, se je kaj hitro presenetilo.  So intenzivne.

Empati so ponavadi precej intenzivni ljudje.  Ne rečejo, toda vse tako globoko začutijo, da se jim zdi naravno.  Če so izjemno intenzivni, jim dajte nekaj prostora.  Če vas potrebujejo, bodite blizu.

Njihova intuicija je na splošno dobra.  Ja, v nasprotju s splošnim prepričanjem dejansko vedo, o čem govorijo.  So empatični in čutijo vse.

Torej, ko imajo o nečem dober občutek, jim zaupajte.  Ko imajo o nečem slab občutek, jim zaupajte.  Ko vam bodo povedali o sanjah, ker so se jim dotaknile srca, jim zaupajte.  Ko mislijo, da nekdo laže, mu zaupajte.  Če zaupate empati v svojem življenju, jim pokažete, da verjamete, kar govorijo.

Tukaj so, da bi dali Luč in Ljubezen.  Z njimi raziskujte svet in delajte dobro! “

The post EMPATIJA appeared first on Ob tebi sem.

Odgovorila sem ji, da verjamem, da te informacije vedno najdejo, ko si na njih pripravljen. Strinjala se je.

Tudi sama trenutno ne bi bila na tem mestu, s toliko znanja, če me ne bi življenje (nekaj let nazaj) pripeljalo do točke, ko sem sama sebi rekla: “Stop. V življenju zagotovo obstaja več, kot si v tem trenutku sposobna videti.”

Kdo mi je “poslal” to idejo, v tistem trenutku nisem vedela. Sem pa čutila, da je čas, da začnem z raziskovanjem življenja. 

Začela sem s poslušanjem posnetkov na youtube kanalu (Dobra vila Maja), kasneje sem brala njene knjige, obiskala nekaj njenih predavanj. Nadaljevalo se je z branjem drugih domačih in tujih avtorjev, kot so Bruno Šimleša, Louise Hay, Marjan Ogorevc, David Deida.. Začela sem spremljati ljudi iz različnih področij: Urban Urbanc (odnosi, moška in ženska polarnost), Tjaša Dorelay in njena učenka Katarina Dežman (kanaliziranje angelov), Urška Puš (komunikacija s pokojnimi) idr. Vse skupaj se je povezovalo in nadgrajevalo. 

Teorija se je hitro širila, življenje pa je sproti dostavljalo še prakso. 

Spoznala sem čudovite ljudi, ki so še danes del moje poti. Grega in Drago Kraljevski (kristali, avra, regresoterapija), Bojan in Polona, ki delujeta pod imenom Svet energij (theta healing, energijske terapije, meditacije). 

Z besedami se ne da opisati, kako sem jim hvaležna za vso podporo, ki mi jo nudijo. Brez njih zagotovo ne bi bila danes tu, kjer sem. 

Naredila sem 1. in 2. stopnjo reiki tečaja, s pomočjo katerega vse večkrat podprem sebe in bližnje.

Teorija in praksa nista isti

Ko misliš, da veš že veliko in ti življenje dostavi test, ugotoviš, da sta teorija in praksa čisto nekaj drugega. Zagotovo je lažje, če imaš v sebi znanje, ki ti pomaga premagovati ovire, a vendar to ni dovolj. 

Informacije, ki jih dobiš, ne smeš samo “vedeti”, moraš jih začutiti in jih dnevno uporabljati, če želiš, da bodo rezultati in spremembe vidne. Ko jih čutiš globoko v sebi, kot del sebe, lahko z njimi dosežemo vse. 

Verjamem, da marsikomu na tej točki ni jasno, kaj mislim s tem, ampak, ko bo pravi čas, bo vse napisano dobilo smisel. Tudi sama sem bila par let nazaj na istem mestu, z istimi dvomi in isto meglo v glavi, ko teorija ni bila dovolj, da bi z njeno pomočjo čez noč spremenila svoje življenje. 

Zdaj, po kar nekaj “neuspelih poskusih”, se je začelo vse zlagati skupaj. 

Vsak dan sem močnejša. Vsak dan modrejša.

Vsak dan z novimi, malimi ali velikimi koraki proti sebi in svoji pravi poti. Počutim se veliko bolj lahkotna, osvobojena starih prepričanj “kako bi nekaj moralo biti”. Poslušam svoje srce in si dovolim biti ‘jaz’, cenim svojo energijo in čas, zato z njima razpolagam previdno in preudarno. Sledim svojim sanjam in jih korak za korak uresničujem. Čudovito je!

Kdaj se to konča

Delo na sebi je ‘never ending story’. Vsak dan, vsak trenutek moraš biti odgovoren do svojega življenja, živeti in se odločati zavestno, delati samorefleksije svojih odzivov, opazovati svoje delovanje in iskati boleče dele sebe, ki potrebujejo ozdravitev. 

Mogoče se ne sliši preveč vabljivo, ampak je vredno. In ko enkrat stopiš na to pot, vsi problemi naenkrat postanejo samo izzivi, ki jih sprejmeš, se nasmehneš, ugotoviš zakaj so v tvojem življenju in se lotiš njihove ozdravitve.

Odkrivam delček za delčkom. Počasi, a vztrajno. 

Za konec pustim tu moje razmišljanje izpred devetih mesecev. Mogoče pa le koga spodbudim, da v sebi najde moč in željo po spremembi ter se poda na to čudovito pot raziskovanja življenja. Saj veš kje me najdeš. In saj veš… Ob tebi sem.

“Svobodna, a hkrati še vedno nekje zataknjena. V iskanju Višjega. Spoznavam Sebe in svoje globine. 

Ni lahko.. Včasih neznosno.. 

A vedno vredno. 

Odkrivam delček za delčkom. 

Počasi, a vztrajno. 

Mnogi me ne razumejo in s tem ni nič narobe. Velikokrat ne razumem niti sama sebe. Pa vendar čutim in vem, da sem na pravi poti. 

Odkrivam Bistvo, ki si ga marsikdo ne upa poiskati. Bistvo, ki je skrito v nas. Površinskost ni več zame. Želim si globine. Želim si ljubezni. In želim si miru. To je vse kar potrebujem. Jaz in prav vsak Človek. Nenazadnje smo tu ravno zaradi tega.”

The post KAKO ZAČETI DELATI NA SEBI? appeared first on Ob tebi sem.

Pa vendar, če se starši zavedajo, da niso vodje otrokovega razvoja, ampak le pomočniki na poti gradnje nove osebnosti, lahko to spremeni dejstvo, na kakšen način vstopajo v vlogo starša ali skrbnika. 

Prva, glavna in najosnovnejša naloga odraslih je, da otroku zagotavljajo ljubeče, varno, razumevajoče in spodbudno okolje.. Po mojem mnenju je pravica vsakega otroka, da se v domačem okolju počuti ljubljen, varen, da ima občutek, da je viden, slišan in da je pomemben. 

Žalosti me, ko vidim družine, v katerih je otrok spregledan, družine, v katerih starši svojim otrokom ne posvečajo svojega časa in ljubezni ter jim s tem dajejo občutek, da niso pomembni..

Tu je nekaj načinov, kako lahko karseda dobro pomagamo svojemu otroku, da izgradi sebe in svojo osebnost ter se razvije v samostojno in odgovorno osebo.

NAČINI KAKO LAHKO STARŠI OTROKA PRAVILNO PODPREJO V ŽIVLJENJU

ZAGOTOVITE PRIMERNO OKOLJE

Starši naj bi otroku zagotavljali primerno okolje za njegov razvoj.. V mislih imam tako fizično kot učno okolje. 

Hiša/stanovanje naj bo opremljeno s pohištvom in pripomočki v otrokovi velikosti, če ne gre drugače pa naše odraslo pohištvo prilagodimo na način, da ga bo lahko uporabljal tudi otrok. 

Na primer: V kopalnici namenimo en del, v katerem bo postavljena kahlica za otroka, skupaj s knjigami, ki bodo olajšale njegove prve obiske kahlice in sedenje na njej; obešalnik za brisačko pritrdimo na njegovo višino; zagotovimo mu pručko, da bo zmogel splezati do umivalnika in ogledala; v primeru, da živimo v manjšem stanovanju z majhno kopalnico, je dovolj, da mu zagotovimo nastavek za navadno straniščno školjko in pručko, da bo lahko čim bolj samostojno uporabljal stranišče. Takšne prilagoditve so precej preproste, kajne? 

UČNO OKOLJE

Da mu zagotovimo ustrezno učno okolje, je potrebno, da odrasla oseba, ki sledi otrokovemu razvoju, otroka opazuje in preko tega ugotavlja otrokova zanimanja, interese in potrebe. Posledično, bo otrok z lahkoto srkal znanje in izkušnje, ki jih bo na določeni stopnji potreboval in dobil. Če tudi tu dodam primer: Otrok kaže izjemno zanimanje za žuželke. Torej lahko kot starš, ki opazuje otroka, to obdobje izkoristimo za spoznavanje žuželk in učenje osnovnih informacij o njih. Očarani boste nad tem, koliko si lahko majhen otrok zapomni, če ga stvar zanima.

ZAUPAJTE V OTROKA

Še ena pomembna naloga staršev je tudi zaupanje v otroka. Zaupati mu moramo, da bo zmogel. Včasih moramo stopiti korak nazaj, mu pustiti čas in prostor, da poskusi nekaj narediti sam. Ne pomagamo mu prehitro in ne naredimo namesto njega. Opazujemo ga in mu priskočimo na pomoč le, če je nujno. Ko bo uspel otrok to narediti sam, vas bo poiskal s pogledom v katerem boste lahko opazili njegov ponos in verjemite mi, da boste na njegov dosežek ponosni tudi vi.

OTROKA NE MOTITE

Otroka ne motimo pri njegovem delu! Otrok ne potrebuje našega stalnega nadzora. Predstavljajte si, da za mizo delate nekaj pomembnega, nekdo pa vam ves čas visi za vratom in komentira vaše delo. Verjetno vam ne bi bilo všeč. Prav tako tudi otrok potrebuje svoj mir, da se lahko na svoje delo skoncentrira in ga opravlja brez stalnega kritiziranja/hvaljenja/komentiranja.. Sploh, če otroku (preko opazovanja njegovih potreb in interesov) zagotovimo delo, ki ga takrat potrebuje za urjenje svojih sposobnosti in izgradnjo svoje osebnosti. Presenečeni boste nad tem koliko časa lahko preživi pri eni sami dejavnosti. 

SLEDITE RAZVOJU OTROKA

Ne zaustavljamo in ne prehitevamo njegovega razvoja, ker smo nekje prebrali, da pa bi pri določeni starosti moral že določeno stvar obvladati.. Vsak otrok, ki nima kakšne motnje v razvoju bo dosegel določene “mejnike”, ki so univerzalni, a v svojem tempu. Če mu omogočamo čim bolj spodbudno okolje, se nam ni treba bati, da bi otrok kaj “zamudil”. 

OTROKU PUSTITE ČAS IN PROSTOR

Kot sem že omenila zgoraj – otroku pustimo čas in prostor, da neko dejavnost poskusi narediti sam, da jo ponavlja kolikokrat bo potrebno, da izuri določen gib ali zaporedje gibov, ki jih bo potreboval kasneje v življenju. To lahko pomeni tudi, da si bo otrok 10x sezul in obul nogavice. Ne zato, ker bi mu bilo dolgčas, ampak zato, ker s tem mojstri svoje roke in pridobiva na samozavesti in samostojnosti! 

Z OTROKOM SE ČIM VEČ POGOVARJAJTE IN GA VKLJUČUJTE V VSAKDANJE ŽIVLJENJE

Otroka čim več vključujemo v vsakdanje življenje (v pripravo hrane, delo na vrtu, pospravljanje hiše/stanovanja,…) in se o tem z njim tudi čim več pogovarjamo. S tem krepimo njegovo besedišče ter poznavanje določenih postopkov npr. priprave mase za palačinke ali pa sejanje korenja.. 

Kako pa vi zaznavate svojo vlogo kot starši?

The post VLOGA STARŠEV /ODRASLIH V ŽIVLJENJU OTROKA appeared first on Ob tebi sem.

Ne, da bi koga ocenjevala ali obtoževala, saj vedno zagovarjam dejstvo, da vsak starš svojemu otroku daje največ, kar v danem trenutku sam zmore. Ali je to dobro ali slabo je odvisno od tega, kaj je starš tudi v svojem otroštvu dobival; seveda je z zavestnim delom na sebi možno to spremeniti, ampak pustimo to.

Več na to temo si lahko prebereš v objavi Kaj imata skupnega vzgoja in osebna rast?

Mati otroka sicer rodi, otrok pa je tisti, ki se razvije v človeka

Naj na tem mestu navedem besede iz knjige Srkajoči um, ki čudovito opišejo moč otroka. Maria Montessori pravi: “Novorojenček razpolaga z veliko večjimi močmi, kot si navadno mislimo. Ob rojstvu je psihološko gledano nič. Njegov um ne more niti koordinirano gibati svojega telesa, z nemočnimi udi ne more narediti ničesar. Ne more govoriti, čeprav vidi, kaj se dogaja okoli njega. In vendar sčasoma otrok shodi, spregovori in napreduje od enega uspeha do drugega, dokler ne postane človek v vsej veličini telesnih in duševnih darov. Tako se odprejo vrata kraljevski resnici: otrok ni nedejavno bitje, ki vse, kar lahko stori, dolguje nam. Otrok ni prazna posoda, ki jo moramo napolniti. Ne, otrok je tisti, ki zraste v odraslega in ni ga človeka, ki se ne bi razvil iz otroka, kar je vsak od nas nekoč bil..” nato pa nadaljuje: “Včasih smo rekli, da je mati tista, ki oblikuje otroka, saj ga ona uči hoditi in govoriti. Ampak ničesar od tega pravzaprav ne naredi mati. Vse je dosežek otroka. Mati otroka sicer rodi, otrok pa je tisti, ki se razvije v človeka.”

Ne bi se mogla bolj strinjati z njenimi besedami. Velikokrat slišim starše, ki tako ponižujoče, posmehovalno in manjvredno govorijo o svojih otrocih, češ: “Saj še ne razume, kaj govorim.” ali “Tega še ne moreš, ker si še otrok” ali pa vpričo njih govorijo “Grozen je. Nič ne posluša. Vse dela narobe” ipd… 

Ko slišim take izjave staršev, me dobesedno zaboli srce. Ker sem velik empat, čutim bolečino in nemoč, ki jo v tistem trenutku doživljajo otroci, četudi se odraslim zdi, da otrok ne razume, da se pogovarjajo o njem. Otroci razumejo. Otroci čutijo. Bolj kot si mi lahko mislimo. In take izjave staršev za vedno ostanejo v otrokovi podzavesti.

Otroke vzgajamo “po svoje” in jim ne dovolimo biti samostojne osebe

Res je, da smo mi odrasli in je otrok odvisen od nas, a kljub dobrim namenom smo pogosto prav mi tisti, ki otroka ovirajo na poti k oblikovanju osebnosti. In ja, vem.. Marsikomu se ob tej misli vklopijo plazilski možgani in se začne braniti, v smislu: “On je samo otrok, jaz skrbim zanj, zato bo delal tako kot bom jaz rekel.” ali pa “Se mora navaditi na življenje, nikoli ne bo vse po njegovo” ipd.  Otroke vkalupljamo v svoje vzorce in navade, nato pa se čudimo, da postanejo naša kopija v dobrih in “manj dobrih” lastnostih. 

Otrokom ne dovolimo razmišljati s svojo glavo in sprejemati odločitev za svoje življenje

Učimo jih, da mi vemo najboljše zanje in da mora biti po naše. Na koncu, ko so starejši, pa od njih pričakujemo, da bodo samostojni. Od kod? Če smo celo njihovo otroštvo mi tisti, ki “vemo najboljše”.

Premalo se zavedamo otrokove moči

Nanj gledamo kot na nebogljeno bitje, ki ga moramo usmerjati, voditi in oblikovati po svoji viziji. Na žalost pa je ta “naša vizija” produkt naših vzorcev in prepričanj, ki smo jih ponotranjili mi kot otroci. Če, za lažje razumevanje napisanega, dodam primer: Oče, ki je bil kot otrok večkrat tepen, bo najverjetneje (razen, če je,preden je postal starš, že zavestno delal na sebi) tudi svojega otroka vzgajal z udarci, saj mu je to domače, znano in skozi njegove oči “pravilno”.

Upam in zaupam, da se družba prebuja, da so starši čedalje bolj zavestni pri vzgoji. Veliko je že povedanega in napisanega na to temo. Veliko je že predavanj in izobraževanj za pomoč pri osebni rasti. Sploh pa se mi zdi to pomembno za osebe, ki se odločajo za otroka. 

Dajmo biti odgovorni. Najprej zase, da bomo lahko potem za otroka.

The post KDO JE OTROK? appeared first on Ob tebi sem.

Vsak posameznik v svojih prvih letih življenja znotraj primarne družine pridobi vzorce in prepričanja, ki ga nato spremljajo skozi življenje, vse dokler se zavestno ne odloči, da jih predela, preraste in ozdravi. Ali to stori ali ne, kasneje vpliva na njegovo vzgojo in posledično na njegove otroke.

Vzorci se dedujejo

Vzorce podedujemo od svojih staršev, ti so jih podedovali od svojih staršev in ti so jih podedovali od svojih staršev. Vzorci se ponavljajo skozi generacije, dokler se nekdo v rodbini ne odloči, da z njimi prekine. Kako pa to stori? Z zavestno odločitvijo in delom na sebi. To se ne zgodi čez noč. Ozaveščanje in spreminjanje vzorcev je dolgotrajen proces, ampak je vredno. Nikoli ni prepozno, da spremenimo sebe in svoje delovanje.

Kaj ima pri vsem tem vzgoja?

Če smo povedali, da so vzorci dedni, je potemtakem logična povezava tudi z vzgojo. V primeru, da starši svojih vzorcev niso ozavestili in predelali, jih bodo avtomatsko prenesli na svoje otroke. Torej, če si od svoje mame celo otroštvo poslušala stavke kot so: “Joj, si neumna!”, “Ničesar, kar ti naročim, ne narediš prav.”, “Pojma nimaš kako se to naredi.”, “ Kdo te bo vzel takšno?” in podobno, boš ponotranjila vzorec ‘nisem dovolj dobra’ in če tega ne boš ozavestila pred prihodom otroka, boš prav tako na svojega otroka prenesla iste stavke in iste vzorce. Četudi si vedno govorila, da takšna kot svoja mama pa reees ne boš. Enako velja tudi za fantke in očete, da ne bo pomote.

Je zdaj jasno kako to poteka in kakšna je povezava med delom na sebi in vzgojo? 

Na tej strani boš v prihodnje našel/našla objave o vzgoji in o osebni rasti, ampak, kar je najbolj pomembno, s povezovanjem obojega boš sebi in svojim otrokom omogočil/a bolj zavestno in odgovorno prihodnost.

Zaključila pa bom z mislijo Maje Debevc, ki pravi:

“Vedno imejte v mislih, da bo to, kar živite vi danes, nekoč živel vaš otrok.” 

Mislim, da se je vredno potruditi. Zase. Za svoje otroke. In za vse generacije, ki pridejo za njimi.

The post KAJ IMATA SKUPNEGA VZGOJA IN OSEBNA RAST? appeared first on Ob tebi sem.